Podaljšani test: Ford C-Max 1.6 EcoBoost (110 kW) Titanium

Peter mi je večer pred potjo v Italijo ponudil tegale Forda. Okej, pristanem, čeprav kot bolj usmerjen v motoristične vode ne vem, kaj lahko pričakujem. Dobro, štiri kolesa. Morda pa še kaj več?

Podaljšani test: Ford C-Max 1.6 EcoBoost (110 kW) Titanium (foto: Saša Kapetanovič, Aleš Pavletič) Saša Kapetanovič, Aleš Pavletič
13. 3. 2012

Avtomobil prevzamem v zgodnjih jutranjih urah, ko večina sodržavljanov sanja še zadnjo kitico, zato časa za branje navodil ni bilo. Hm, vrata prtljažnika se čudno – počasi in trdo – odpirajo in zapirajo, ko tovorimo kramo vanj. Na, nov je, pa že pokvarjena vrata ... Eh, gumb za elektriko odpiranje zanj smo našli šele tam pri Benetkah, ko se je delal dan in ko v množici stikal najdemo tudi tega. Trije odrasli dedci smo rajžali tja proti Milanu in za par na sprednjih sedežih je bilo Fordovo okolje več kot prijetno. Sedeži športno udobni, pregled odličen, voznost tudi. Občutek čvrstosti karoserije mi je všeč. Huh, navdušen sem nad modro-belo osvetljeno armaturko, odlično navigacijo, hudim, logičnim ter lahko učljivim potovalnim računalnikom z obiljem informacij. V kabini lahko menjam tudi način osvetlitve – izbiram med 'normalno' in za oči bodečo, halogensko.

Tretji član ekipe je svoje misli na poti proti cilju na zadnji klopi zavil v varni celofan spanca, a ker ni dolgonog, mu je bilo, ob odloženih jopičih in bundah, nadvse prijetno – morda nekoliko prenizko le v predelu glave. Fordova kislo rumena barva zavisti je dvigala obrvi (predvsem) temnih italijanskih deklin, ki smo jih v zmernem ritmu prehitevali, lita platišča in klinasta oblika pa so bili predmet zanimanja drugega, močnejšega spola. No, videti je bilo, da je dizajn všečen obema poloma – tudi meni je všeč, tako kot velikost avtomobila, ki je po moje nekakšen kompromis med 'wannabe', postavljaškim avtomobilom in družinsko kočijo malce manjših mer. A za odkartani denar dobite sodobno avtomobilsko okolje, (zame) hud dizajn, preverjeno Fordovo mehaniko in inovativne tehnične rešitve. Kot je denimo tisti gumb za bočno parkiranje. Prvič sem ga videl v reklami na televiziji, a ga v praksi v dnevu vožnje nisem uporabil (hej, zadeva deluje kar sama od sebe, aja?), ker sem kot pripadnik stare šole parkiral bočno, po starem. Ročno. Menda si te novotarije nisem drznil uporabiti, saj bi mi ob morebitnem obtolčenem plehu Peter lahko očital, da sem 'pocar'.

No, kljub temu pa se veselim, ko (in če) bom z avtomobilom odrajžal še na kakšno pot – takrat bom, sicer malce v dvomih, stisnil ta gumb in zadevo preveril tudi v praksi. Ne glede na to pa se vožnje z njim veselim že zdaj. Gumb za prtljažnik sem namreč že osvojil.

Bese­di­lo: Primož Jurman, foto: Saša Kapetanovič, Aleš Pavletič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri