V Ljubljani sem se zgodaj zjutraj znašel dve uri pred pričetkom delavnika. Kaj pa zdaj?
Lahko bi šel na kavo in prebirat cajtenge, kako so nas v podaljšku sesuli Španci in kako bi nekdo drug rad sesul župana. Lahko bi šel za računalnik in bi spisal test Fordovega Transita, na primer. Ampak na tako lepo jutro? !
In sva s Peugeotom šibnila proti Primorski. Brez cilja. Pri Vrhniki mi je kapnilo, da bi se šel lahko zapeljat od Logatca do Ajdovščine - kak mesec nazaj smo tam preizkušali sposobnosti vijuganja potovalnih endur in cesta je res 1A. Dobra ideja!
Peugeotovo podvozje je zelo solidno, seveda ne dirkaško, ampak lahko malenkost športno. Tudi volanski sistem je komunikativen in ne zdrizasto mehak kot v malih mestnih avtomobilih. Menjalnik bi bil lahko, predvsem pri pretikanju v drugo prestavo, bolj ubogljiv, od motorja pa tudi ne gre pričakovati čudežev.
Pa sva zavila desno. Makadam? Okej, samo preko kanalov sva šla ekstra počasi, da ne bi odletela še kakšna registrska tablica (ane, Aljoša). Uuu, lepo. Grem pretegnit noge in najdem frišne maline! Osvežilno. Kaj pa je tole? Marele! In ne samo ena, poln travnik! Tiste zaprte sem pustil, ker je bilo 'razcvetenih' že dovolj.
Dve uri in sedem minut po štartu iz Ljubljane sva bila s Peugeotom že na tlaki. Urednik ima prav - šele po daljšem druženju avtomobil spoznaš do te mere, da lahko preudarno pohvališ in pograjaš njegovo osebnost. Več o tem v naslednjem zapisu.
Zdaj jih gremo pa popečt. Na žaru, malo olivnega in malo soli, zraven krompir, pečen v foliji, z maslom.
MH
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja