Ključe Peugeota 308, ki se je v uredništvu znašel na polletnem podaljšanem testu, smo za nekaj deset kilometrov predali lastniku njegovega predhodnika, Peugeota 307. Matej, ki pravkar končuje študij na ljubljanski strojni fakulteti, nam je rade volje zaupal opažanja iz prve roke.
Stranski profil obeh avtomobilov je zelo podoben, kar pomeni, da gre za prostorsko enako zasnovana avtomobila, in v tem pogledu je 308 le rahla evolucija Tristosedmice. Grob pogled na 308 razkrije, da osnovne poteze avtomobila ostajajo enake, vendar s to razliko, da je pri 308 vse nekoliko večje in bolj poudarjeno (večja odprtina za zajem hladnega zrak, večje luči, V-linija iz motornega pokrova se konča v poudarjenem koničastem nosu, ki spominja na kakšen prototip serije LeMans), linije in prehodi pa so za odtenek mehkejši.
Tako kot je ob prihodu na trg veljalo za 307, je tudi 308 vsekakor všečen, dinamičen avtomobil in se ne izgublja v sivem povprečju. Lahko pa rečem, da so za moj okus predvsem na sprednjem koncu nekoliko pretiravali in da je morda že malce 'kičast'. Je pa opazen napredek pri končni izdelavi: špranje med karoserijo, vrati, pokrovom motorja ter odbijači so manjše ter enakomernejše po celotnem avtomobilu.
Armaturna plošča je v 308 bolj položna in bolj dinamična, predvsem na račun okroglih šob za zrak, a hkrati povsem črna in s tega stališča bolj monotona kot v mojem 307, ki je v črno-modri kombinaciji. Kakovost plastike je na podobni ravni, vendar je pri 308 opazen napredek pri ujemanju posameznih delov (večja natančnost, tako kot tudi pri karoseriji). Opazil sem, da ima 308 nekoliko manj odlagalnih površin in da so te tudi manjše kot v predhodniku. Pri prostornosti potniške kabine ni bistvenih sprememb in ostaja enako prostorna in zračna kot v predhodniku. Morda sta zaradi steklene strehe občutek prostornosti in s tem povezano udobje na zadnji klopi večja.
Prostora za noge in glavo zadaj je enako kot v predhodniku in ga je dovolj tudi za odrasle osebe. Na sprednjih sedežih je prostorski občutek skoraj enak: daleč naprej potegnjena stebrička in položna sprednja šipa dajeta veliko prostora v potniški kabini, vendar ima to tudi svojo ceno – manjšo preglednost (pri določenem kotu zavijanja gledaš naravnost v stebriček, ki močno zmanjša vidno polje) ter odsev armature v vetrobranskem steklu pri določenih vpadnih kotih sončne svetlobe, kar velja za 307 in za 308. Pohvaliti moram večja in preglednejša vzvratna ogledala. Prtljažna prostora sta na pogled podobno velika. Pri 308 je nekoliko globlji, vendar na račun višjega nakladalnega robu, česar mu ne morem šteti v plus.
Prva in meni najbolj očitna sprememba je bil lepo ergonomsko oblikovan ter v mehko usnje oblečen volanski obroč. Ta je nastavljiv po višini in globini in omogoča dober položaj za volanom, kar za mojega 307, ki ima samo po višini nastavljiv volanski obroč, ne velja. Ročice ob volanskem obroču ostajajo enake in niso neki ergonomski presežek, so pa nekoliko trše in manj majave kot v mojem 307, kjer vse skupaj meji na katastrofo (problem prvih serij). Gumbi na sredinski konzoli so v 308 prijetnejši na otip. Prestavna ročica je oblikovana podobno, vendar postavljena malenkost višje in ima manj prostega giba levo-desno. Za sedež lahko rečem, da je enakih mer in zagotavlja podobno dobro bočno oporo, morda je v 308 celo malenkost mehkejši in udobnejši.
Lega na cesti je malenkost boljša, ne morem pa govoriti o kakšni revoluciji. Trdota podvozja in vzmetenja je zelo podobna in za moj okus primerna. Občutek na volanskem obroču je pri 308 nekoliko bolj neposreden in progresiven, še vedno pa daleč od kakšne dirkaške trdote in neposrednosti.
Novi 1, 6-litrski bencinski motor, ki je, če se ne motim, plod sodelovanja med koncernom PSA in BMW, me ni prepričal. Čeprav ima 10 'konjev' več, tega ni občutiti. Še več – motor je bolj len predvsem v spodnjem območju vrtljajev in ni tako živahen kot v 307. Očitno so novemu motorju dodali nekaj odsluženih konj iz Bavarske. Tudi poraba goriva je pri obeh motorjih primerljiva in se giblje okoli osem litrov na sto kilometrov, kar ni ravno v duhu časa. V okviru pogonskega sklopa pa lahko pohvalim napredek pri menjalniku, ki je sicer podobno tekoč, ima pa manj prostega giba levo-desno in ni se mi zgodilo, da bi imel težave pri prestavljanju v vzvratno prestavo, kot se občasno zgodi pri 307.
Generalno gledano, je pri Tristoosmici opazen napredek pri končni izdelavi tako zunaj kot znotraj. Kakovost končnega izdelka je na višji ravni. Negativno me je presenetil motor, kjer ni opaziti napredka, celo nasprotno. Ali pa je moj devet let star Peugeot pri 150.000 kilometrih šele dobro utečen? Drugače pa gre predvsem za evolucijo predhodnika, kar ni slabo – to v tem razredu že ves čas dokazuje Golf.
Matej Gerkman, Matevž Hribar, foto:? Matevž Hribar, Aleš Pavletič