Kaj imata skupnega službeni Peugeot 308 in specialka iz ogljikovih vlaken, ki se premika s pomočjo mojih nog? Veliko več, kot bi lahko rekli na prvo nogo … ups, žogo.
Ko se je v naši testni floti na dolgem testu znašla Tristoosmica, sva skupaj redno zahajala na slovensko obalo pilit formo. Mojo, seveda, o kondiciji 308 ne gre dvomiti, čeprav bi za daljša potovanja vseeno raje imel turbodizelsko. V Ljubljani je bila takrat še zima, Obala pa se je že prebujala. Kadar je skozi zimske oblake posijalo sonce, je panoramska streha pričarala pomlad še pred prihodom na naš jugozahod. Zaradi oblice soli po cesti bi bilo škoda, da bi karbonsko dirkalno kolo vozil na strehi, zato sem raje izkoristil velik prtljažnik.
Velika odprtina, pet vrat in darežljiva prostornost so bili razlogi, da sem v 308 brez težav pospravil kolo. Če sem zložil zadnjo klop in prevrnil naslon, ki je v osnovi po tretjini deljiv, sem lahko svojo Kuoto Kharmo (tako je ime mojemu najljubšemu prevoznemu sredstvu) brez velikih težav pospravil tudi brez snemanja prednjega obroča. Ker naju je črna levinja tako velikodušno sprejela, sem potreboval le še dobro karmo. In tudi te ni manjkalo.
Aleš Pavletič, foto: Aleš Pavletič