Ker uživamo

Veste kaj je najbolj zabaven del avtomagazinovega vsakoletnega izleta v Ženevo? Nedvomno vožnja preko gorskega prelaza Grand St. Bernard.

Ker uživamo (foto: Aleš Pavletič) Aleš Pavletič
13. 3. 2010

In tudi tokrat se nismo izneverili tradiciji. Preprosto zato, ker uživamo v vožnji. Pa čeprav je vožnja skozi mogočni tunel Mont Blanc hitrejša in bolj ekonomična, je naš najljubši del poti ravno prej omenjeni prelaz. Tokrat se je Avto magazin v Ženevo odpravil v postavi Aleš, Vinko, Saša in Laguna. Do Milana je minilo kar hitro, predvsem na račun plodnih debat v avtu (ok, šlo bi še hitreje, če bi Aleš bolj vestno pritiskal gumb Resume na tempomatu). Nato je Vinko nekaj odmrmral v brado, češ da Laguni zadaj primanjkuje odlagalnih mest ter da je naslon preveč pokončen.

Minuto kasneje je že odložil svojo kokakolco v držalo za pijačo in odsanjal kitico ali dve vse tja do doline Aoste. Tam je sledilo občudovanje srednjeveških gradov, posajenih po krasnih pobočjih doline in seveda tudi nekaj negodovanja na račun tega, da naši pra-pra-pra-pradedki niso bili bolj uspešni vitezi, ampak so pogoreli že na prvih vaških igrah. Hiter postanek na črpalki za katero skrbita dva indijanca (in potem se Američani čudijo, kam izginjajo avtohtoni prebivalci njihove dežele – halo, na črpalki v Italiji delajo! ) in že smo na prvih ovinkih zasneženega prelaza. Vinko prevzame volan, Saša prisesa kamero na bok Lagune (video kmalu! ), Aleš pa zadaj odmoli dve Ave Mariji.

Vinkov nasmešek na obrazu je rasel premosorazmerno z dogajanjem v želodcih sopotnikov, seveda pa ni primanjkovalo pohval na račun sistema 4Control, kakor tudi šal in razlag Alešu kaj ta sistem dejansko počne. Kaj hitro smo se znašli na švicarski strani Alp, vzdihovali ob zasneženih pobočjih, kjer se je smučati učil Didier Cuche ter ugibali katera vila ob Ženevskem jezeru pripada Michaelu Schumacherju. 1, 2, 3 in že smo pred hotelom, kjer kot naročeno srečamo Nino, predstavnico za stike z javnostjo pri slovenskem Renaultu, ki se kot otrok razveselila Lagune (in nato še Vinka, kot je razvidno iz fotografij).

Mislite, da smo se nazaj grede kaj manj veselili prelaza, glede na to, da smo v Ženevi prebili 20 ur na nogah v dveh dneh? Ja, seveda . . Ženeva je na nas vplivala nekako tako, kot bi nam nekdo dal lizati sladoled čez šipo. In posledično je bil najbolj zakurjen Saša, ki je ovinkaril preko prelaza. Na vrhu, na sami meji, je zgledal zelo »čudno« nasmejan, njegova dva sopotnika pa kar malce omotičena. Zato so nas švicarski cariniki vzeli malce na piko. Sledil je malce bolj podroben pregled (brez rokavičk in šlatanja, da si ne bo kdo kaj mislil . . ) ter nato pogovor o novostih iz Ženeve.

Preostanek poti je minil dokaj hitro, če izvzamemo prometno konico pri Milanu. Laguna je bila stalno na tempomatu (škoda, da ni aktivni, radarski), odlično pa je deloval senzor za dež, ki je brisal ko je bilo treba in se vzdržal, ko ni bilo potrebe kracati po napol suhi šipi.

Še na mnogo takih poti!