Še Miran Ališič bi bil ponosen name ob mojem vzkliku, ko sem dojel, da se je oblak utrgal prav nad odprtim strešnim oknom našega Yetija.
Ena bolj uporabnih stvari v Yetiju se mi zdi veliko strešno okno. Sploh zato ker ima po celotni dolžini senčni rolo, ki dobro zadrži premočne sončne žarke, pa tudi vetra je posledično manj v potniški kabini. Ne samo meni, tudi moji leto in pol stari hčerki se zdi izjemno zabavno opazovati odpiranje in zapiranje okna. Usmerjen kazalec na stikalo, kratek 'to' iz njenih ustec in oči že začne rutino odpiranja in zapiranja okna na poti domov iz vrtca.
In tako je bilo tudi na neki junijski dan, ko so se oblaki že dodobra nakopičili nad glavami. Doma pred hišo pa cela zmeda, seveda. Odpni otroka, vzemi malico iz vrtca, ključi od hiše, denarnica, mobitel, pazi, sosed pelje vzvratno z avtomobilom, kam je vrgla sponko za lase, ne trgaj sosedove ciprese ... In tako strešno okno ostane odprto. Ravno ko se je situacija malce polegla in smo vsi skupaj doma opazovali, kako padajo dežni pljunki (ne kaplje), me je prešinilo. In dirka se je začela. Kar bos stečem pred hišo, vtaknem ključ in tistih nekaj sekund, kolikor okno potrebuje, da se v celoti zapre, je trajalo večno. Šele kasneje opazim, da sedim v luži, ki se je naredila na sedežu. Držalo za pijačo je bilo zvrhano polno in tudi kakšna zlata ribica bi preživela nekaj dni v takih razmerah. Vse mokro. Senčni rolo ni veliko pomagal. Seveda, če bi pomagal, bi se imenoval dežni rolo, ne pa senčni.
Prav tisti dan pa bi naš fotograf Uroš moral prevzeti Yetija, da se odpravi z njim na dirko. Ga pokličem, mu opišem položaj in ga vsaj psihično pripravim na to, da se bo z mokro zadnjico odpeljal na dirko. Nekaj se je dalo pobrisati in popivnati z brisačami, Urošu pa sem za popotnico pod zadnjo plat namestil še nekaj suhih brisač. Uroš je imel tisti dan še prižgano gretje, po enem sončnem dnevu pa je bil naš Yeti ponovno suh. Hitreje od pričakovanega in popolnoma brez posledic.
Besedilo Saša Kapetanovič
Foto Uroš Modlic
