Octavijina skladna eleganca in Roomsterjevi drzni detajli vedno pritegnejo moj pogled, ampak daleč najlepši in najljubši Škodin avtomobil mi je bil že od svojega rojstva Yeti. Pa je one dni lepo naključje hotelo, da sem prav Yetija dobil za dolgo pot v osrčje Alp in malo čez.
A ne le to. Yeti je imel štirikolesni pogon, sam pa gojim do takega pogona kar nekakšen fetiš, čeprav, mirno priznam, ga v praksi pogrešam kvečjemu nekajkrat na leto za nekaj sekund – pri speljevanju iz šodra in pri kakšnem premagovanju proda na hribovski cesti. In čisto nič več.
Kakorkoli, pred mano je bil Yeti v svoji boljši izvedbi. Pa vstopimo! V kabini lahko po dizajnu, postavitvi posameznih upravljalnih funkcij in tudi materialih nezmotljivo ugotovite, da gre za avtomobil iz Volkswagnovega koncerna. Notranjost po atraktivnosti resda zaostaja za tisto pri Yetijevih bratrancih s Volkswagnovo ali Audijevo značko, je pa kakovostno narejena, daje občutek kompaktnosti, predvsem pa so vsa stikala in komande logično razporejeni, brez za oko in misli utrudljivega okoliškega kiča.
Navduši prostornost kabine, zlasti prostor nad glavami. Položaj za volanom je dober, sedeži udobni in spredaj opremljeni z dovolj visokimi nasloni za glavo (res, v marsikaterem avtomobilu bi jih morali v skladu z velikostjo preimenovati v naslone za vrat). Gotovo ena večjih prednosti avtomobilov, kot je Yeti, je visok položaj sedenja s posledično lažjim vstopanjem in zelo dobro preglednostjo. Po Yetiju in njemu podobnih se človek kar s težkim srcem (da ne rečemo težko zadnjico) usede v decimeter nižje postavljen sedež kakšne kvazišportne limuzine. Manj kot preglednost naprej razveseljuje preglednost nazaj, ki jo ovirajo stebrički. Za potnike na zadnji klopi in za prtljago so poskrbeli s po dolžini pomičnimi zadnjimi sedeži – za več udobja v kabini jih pomaknete nazaj, za več prtljažnega prostora in malo bolj stisnjena kolena potnikov pa naprej. Ja, prtljažnik je velik, zdi se celo večji od tistih nominalnih 400 in nekaj litrov, a njegova oblika ni vedno praktična. Je nadpovprečno globok in dokaj kratek. Za tokratne potrebe, ko sem vanj naložil več ducatov vrečk z revijami in drugim papirnatim materialom, je bilo od njegove globine bolj malo koristi, vsaj če vrečk naj ne bi nalagal druge na drugo in tako tlačil njihove vsebine. Ja, ko smo že pri vrečkah z novinarskim materialom, teh je bilo ob potovalni prtljagi za več kot 100 kilogramov, tako da so občutno prispevale k največji (in edini res moteči) Yetijevi hibi na omenjeni poti – slabšim pospeškom. Resda Yeti ni ustvarjen z mislijo na doseganje zgledne aerodinamike – ker bi hodila navzkriž z njegovimi odlikami, kot so višina, prostornost in rahla terenska naravnanost – a od 103-kilovatnega koncernskega turbodizla sem bil v drugih avtomobilih (in teh je bilo vsaj za pol ducata) deležen neprimerno več živahnosti, včasih celo športnosti. Kakorkoli, Yeti se je kljub precejšnji obteženosti in škatlasti obliki na 800-kilometrski poti do dežele ur, sira in čokolade oddolžil s povprečno porabo 6,1 litra, in to ob stalni vožnji pri zgornji hitrostni omejitvi! Vožnja z Yetijem je sicer sila udobna in neutrujajoča, kot voznika me je (z)motil le premehek, nekako preobčutljiv volan, ki prehitro reagira na vsak gib. Ali pa je to morda le stvar navade.
Zaključek? Yeti ni konkurent dražjim in praviloma številko večjim avtomobilom tipa SUV, Yeti je konkurent avtomobilom v svojem cenovnem razredu, četudi jim na pogled ni podoben. Hm, komu bi se najbolje podal, komu najzvesteje služil? Prav gotovo mladim družinam z otrokom ali dvema. In tudi, če uporabim obrabljeno puhlico oglaševalcev parfumov, mladim, dinamičnim, urbanim, odločnim, bla, bla, bla ženskam in moškim, ki vedo, kaj hočejo. Pa še v ruralnem okolju, kjer vladajo dišave čisto druge sorte, se Yeti odlično znajde!
Besedilo: Bojan Levič, foto: Aleš Pavletič