Zopet delovni dan in pot v službo čez Gorjance. Ura je 5.35 zjutraj. Na Radiu 1 na mojo žalost vrtijo ponovitev jutranje kronike. Banička in Romih dobro nadomeščata odsotnost standardne ekipe z Avdićem na čelu. Upam, da bodo tudi muziko kaj zamenjali, ker se mi že rola, ko vedno poslušam enake komade. Podajam nekaj primerov glasbe iz preteklosti, da ne boste rekli, da si izmišljujem: Bakermat, One Day (I have a dream) ali George Ezra, Budapest. Nekoč dobri komadi ti posledično zaradi predoziranja začnejo iti tako zelo na živce, da še hibrid pri visokih vrtljajih in priganjanju zveni kot simfonija napram prežvečeni glasbi (beri: raje ugasnem radio).
Tudi tokrat se odločim, da bom vozil varčno, pri čemer bom skušal izkoristiti vse prednosti Aurisa. Že v Črnomlju priklopim na Eco način delovanja avtomobila. Startam s skoraj popolnoma prazno baterijo (10 %). Vožnja poteka umirjeno in baterija se lepo napolni do semiške Iskre. Od Iskre do Vahte se cesta nenehno vzpenja. Preden zavijem na glavno cesto na Jugorju, pod gostilno Badovinac, priklopim na baterijski EV-način ter posledično avto prisilim, da izsesa vso energijo. Ker na glavni cesti pospešujem, avto avtomatično preklopi na bencinski motor. Na vrhu je poraba 6,9 litra na 100 kilometrov, baterije pa je ostalo še okoli 30 %. Sledi spust do Novega mesta. Bencinski motor je skoraj ves čas miroval, le v Novem mestu ga je elektronika enkrat malo vklopila za en daljši vzpon (vidno na sliki). Skupna poraba v Novem mestu 4,2 litra na 100 kilometrov.
V službi vse poteka po planu. Večkrat čez okno pisarne preverim avtomobil, ali ga je že kdo kresnil na parkingu. Zanimivo mi je predvsem to, da ne glede na to, v kako oddaljenem kraju ga parkiraš, vedno se mora najti nekdo, ki parkira popolnoma zraven. To, da je cel parking še prost, ni pomembno. Pomembno je to, da sta na parkirišču dva avtomobila parkirana tesno eden ob drugemu. Psihologi bi zagotovo našli razlago v človeški podzavesti ali kakšnih travmah v preteklosti. Služba se počasi konča in tudi dež se umirja. Avto je lepo opran in cvetnega praha ni več videti na njem. Odpravim se domov. Iz parkirišča do semaforja in potem še malo naprej se peljem zopet na baterijo v EV-načinu. Kmalu zatem se vklopi motor. Naprej situacije več ne spremljam, raje se posvetim prometu. Vseskozi vozim v Eco načinu. Ugotovim, da mi tak način zelo odgovarja, saj se motor manj vklaplja in prav tako ne sili v visoke vrtljaje. Divjanje čez Gorjance tako ali tako nima nobenega smisla, saj prej ali slej naletiš na šleparja, ki pelje do 40 kilometrov na uro.
Pripeljem se do vrha Gorjancev in se ustavim čez 300 metrov na parkirišču, ki je lepo urejeno. Odčitam števce in naredim dve slikici pogleda na Belo krajino. Poraba približno 7,7 litra na 100 kilometrov za prevoženih okoli 16,2 kilometra. Zopet ponastavim števec ter se spustim v dolino. Peljem se po predpisih, saj vozim v načinu Eco, morda mi hitrost kdaj pa kdaj pobegne za kak kilometer ali dva. Izkoriščam tudi ročico za intenzivno polnjenje baterije oziroma akumulatorjev (slika grafa porabe 2). Malo pred Semičem vidim v oddaljenosti osebo na mestu in na strani ceste, kjer ga ne bi pričakoval oziroma ga v osmih letih nisem nikoli videl. Posveti se mi v sekundi. Radar. Meri me direktno, 10 metrov pred tablo konec naselja, kjer se hitrost sprosti na 90 kilometrov na uro. Glede na lokacijo merjenja je šlo za poizkus polnjenja proračuna. Oddahnem si, poleg goriva sem prihranil tudi nekaj evrov. V enakem tempu nadaljujem vožnjo proti Črnomlju. Vse skozi po predpisih in z lahko nogo.
Prispem v Črnomelj, domov. Poraba 1,2 litra na 100 kilometrov od vrha Gorjancev (Vahta). Prevožena razdalja približno 21,2 kilometra. Skupna poprečna poraba 3,9 litra na 100 kilometrov iz Novega mesta do Črnomlja, kar pomeni, da smo dosegli tovarniško predpisano porabo za 17-palčne gume. Ali se bi dalo še boljše. Moj odgovor je da. Gume bi bilo treba malce bolj napolniti ter malce več cijazenja čez Gorjance ter kakšen hribček ali dva več prevoziti na baterijo (EV-način) pa bi seveda šlo. Vožnja pri 3,9 litra na 100 kilometrov je bila prav prijetna in udobna. Časovno gledano, sem izgubil morda dve do tri minute, toliko kot ponavadi porabim na blagajni, če se trgovka obira ali je pred menoj kdo, ki ima s seboj vse možne kupone, ki jih je izrezal iz časopisov in revij.
Avto predstavlja tudi pravi izziv tehnološkim navdušencem oziroma takšnim, ki nočejo dolgočasne vožnje v službo, ampak želijo eksperimentirati na način, da ne ogrožajo sebe in drugih. Res mi je žal, da ni mogoče naročiti avta, kjer bi nam bilo dopuščeno malo več poseganja v način delovanja avtomobila (elektronike in računalnika) in izkoriščanja baterij. Kakšna dodatna baterija v prtljažniku, morda le kot opcija, pa bi bila prav tako dobrodošla. Če bi bilo mojim željam uslišano, menim, da popolnoma električnega avtomobila na svoji relaciji sploh ne bi potreboval.
Avtor bloga: Srečko Zupančič
(Kolumna izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva Avto magazin)