Vikend, končno. Začne se kot vsak normalen vikend. Tamali prvič ob 4. uri zjutraj vpraša, ali bo kmalu danček, ker mu je baje brez zveze spat in je dolgočasno ter je škoda dneva za takšne neumnosti, kot je spanje. Končno ga prepričam, da je še noč, in zaspi naprej. Zbudi se ob 5.50, vsakršen upor je tokrat brez smisla, vstaneva. Standardna procedura. Čokolešnik ter risanke, medtem ko se sam še malo uležem, da globoko razmislim o dnevu in planu za čez dan. Mimogrede preverim še zunaj Avrisa, ali je že dobil noge in so ga morda ponoči zamenjali za bakrene žlebe. Hvala bogu, gospodje še ne vedo, koliko bakra je v hibridu, zato bo še nekaj časa varen.
Ob sobotah je dan rib. In to ne kakšnih zamrznjenih iz Spara ali Mercatorja, ampak ta pravih postrvi, pristnih domačih iz domačih krajev. Takoj se tastu ponudim za prevoz do proizvodno-distribucijskega centra v Rožnem dolu. Zakaj tako daleč, se bo kdo vprašal. Odgovor je preprost. Rožni dol leži nad Semičem, na cesti proti Uršnim selom. Ribogojnica na ekološkoturistični kmetiji Mlinar se torej nahaja nad vso industrijo, nad vsemi kmetijami in nad vso človeško navlako ter svinjarijo. Voda iz neoporečnih potokov in dober gospodar sta pravi formuli za uspeh. Seveda nam tudi na kmetiji ponudijo vse domače specialitete, kadarkoli jih obiščemo, le delovni čas je treba poznati. Kakšen klic pred tem prav tako ne škodi, da preverimo in si seveda vnaprej rezerviramo domači jabolčni štrudelj. Sveže nalovljene ribe, očiščene in spakirane naložimo v avto in odrinemo proti domu.
Avtomobil se tudi tokrat pelje fenomenalno. Najprej v strm breg od ribogojnice navzgor gre le na baterije. Majstri, ki betonirajo škarpo, le začudeno pogledujejo proti avtu, ki ga ni slišati. Pozneje se priklopi še bencinski motor. Skozi ovinke, ko se vzpenjamo, prvič opazim navor. Pri navadnem avtomobilu je treba nenehno prestavljati gor in dol, saj so ovinki dokaj ostri. Hibrid in njegov navor se tukaj res izkažeta. Ne glede na vzpenjanje in ovinkarjenje ima konstantno moč, motor pa deluje neslišno. Vsekakor k temu pripomore hitrost, ki se giblje okoli 60 kilometrov na uro, kar avtu zelo odgovarja. Pripeljemo se v Črnomelj, poraba približno 3,5 litra na sto kilometrov (Ribogojnica Črnomelj). Ribice še tretjič zaplavajo za kosilo, ko se dan prevesi v drugo polovico.
Popoldan se odpravim v kraj, kjer sem preživljal svoje otroštvo in poletne počitnice. Imenuje se Zorenci. Dvomim, da kdo ve, kje je to, morda ste slišali za Butorajce. No, Zorenci spadajo pod krajevno skupnost in gasilsko društvo Butoraj. Krajani so izredno prijazni in složni. So žurerji v pravem pomenu besede. Prav tako so vse skozi pripravljeni pomagati vsakomur, ki se znajde v težavah. Trenutno najbolj znani Butorajc je moj znanec Toni Perušič, ki je pravkar končal dobrodelni tek okrog Slovenije (15za15.si). V 15 dneh je pretekel okoli 1.100 kilometrov, po 75 na dan, kjer je zbiral denar za društvo Sonček (SMS Soncek in Soncek5, akcija še poteka, zato, ajde, en SMS na 1919, zdaj, takoj!). Tisto, kar pa morda ne veste o njem, je, da je še isti večer, ko je prišel na cilj, bil na pravi butorajski fešti, kjer je celo plesal. To je volja in moč, to je pravi Butorajc.
Torej na Zorencih ima bratrančeva družina popolnoma obnovljeno staro kmečko hišo Bahor. V njej si lahko rezervirate dopust in uživate v neokrnjeni naravi tik ob reki Lahinji. Postrežejo pa vam tudi s pristnimi belokranjskimi jedmi, najde pa se tudi kaj bolj prefinjenega, če imate te želje. Prav danes, ko sem jih obiskal, so pripravljali tudi igrala za otroke, da bodo tudi najmlajši imeli kaj delati, medtem ko se bodo ta stari mastili v kleti in nacejali z vrhunskim domačim vinom. Bratranec, prav tako ljubitelj avtomobilov, najboljši zidar v Beli krajini, je bil nad avtomobilom prav tako prijetno presenečen. Njegovi dvomi o tem, da avto ne potegne dovolj, so se izkazali za napačne. Avto je pohvalil, kar se ne dogaja prav pogosto. Verjemite mi na besedo. Sam sem se prav tako naučil nekaj novega, in sicer da je treba upoštevati tudi mnenja drugih in da je subjektivna ocena velikokrat varljiva. Če se vse skozi voziš z avtom, ki ima 170 'konjev' in 7,7 sekunde do sto, potem te pospeški v hibridu ne presenetijo in si celo nekoliko razočaran. Vsi drugi, ki pa vozijo nekoliko manj zmogljive avtomobile, pa menijo, da avto tudi na tem področju izstopa in da solidno potegne. Tudi zvok pri priganjanju jih popolnoma nič ne moti. Odpravim se proti domu in se vmes ustavim še na mostu, da naredim še slikico lokacije, kjer sem se v otroštvu največkrat poleti kopal.
Popoldan se preveša v večer. Čeprav sem obljubil, da se bom današnji dan ukvarjal z Tomosi in testiranjem velikosti prtljažnika, mi to ni uspelo. Stric se je namreč iz Tomosijade v Kopru vrnil šele v poznih večernih urah. Prelepo je bilo, da bi se mu mudilo domov. Verjetno se je sončil in užival ob vizirčku, ki so mu ga natovorili v kombi. Vseeno pa sem doma naredil še nekaj slik, tokrat pa sem imel tudi modela, ki mi je poziral zraven avtomobila. Model je črne barve, mišičaste postave, dobro rejen, z neskončno kondicijo in prav tako vztrajnostjo. Vse skozi dobre volje in dober poslušalec. Rad se z zobmi obeša na vrv, ki visi v zraku, in visi v zraku kot prašič na kolinah. Rekord trajanja njegove trme je okoli tri minute. Ves dan hodi za tabo in ti nosi vse, kar leti po zraku. Pred nedavnim je znosil ven pol gajbe krompirja, da smo mu ga veselo metali. Ko je mama pogruntala, kje ga dobiva, je bil ogenj v strehi. Vsi smo jih slišali.
Avtor bloga: Srečko Zupančič
(Kolumna izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva Avto magazin)