Za marsikoga je nedelja drugi najlepši dan v tednu. Zame pa je že kar nekaj let eden takšnih, ki jih glih ne maram preveč. Razlog je precej enostaven. Statistično gledano me glavoboli največkrat doletijo prav ob nedeljah. Tudi tokrat je bilo tako. Začelo se je že v soboto popoldan, se nadaljevalo čez noč in ni ga lepšega kot zbuditi se v nedeljsko jutro s hudim glavobolom. Brez razmišljanja sežem po ta debelem nalgesinu. Situacija je enostavna, če bo primu, se bom, tako kot že velikokrat, zahvalil farmacevtu, ki ga je izdelal, morda bom nekoč tudi projektni vodji nesel čokolado. Če ne bo, potem pa se bom ves dan prekladal po kavču v hiši in gledal Pawn Starts na History chanell, za celi teden nazaj. Imel sem srečo. Prijel je približno 80-odstotno, tako da sem lahko se zapodil proti novim avanturam z Avrisom. Prav škoda bi bilo izpustiti tak sončen dan.
Prva destinacija, skrajni jug Slovenije, Radenci in Stari trg ob Kolpi. S seboj vzamem še tasta, da mi poda svojo oceno avtomobila. Konec koncev je dobro pridobiti tudi mnenje generacije 70+. Cesta od Dobliča se najprej dokaj strmo vzpenja, nato pa sledi strm spust. En spust je še posebej zanimiv. Dolga ravnica, nato pa več kot 90-stopinjski ovinek. Spomnim se, ko mi je fotr razlagal, ko se je neko zaspano zgodnje jutro peljal s kamionom v dolino. Malo se je spozabil, in ko je ugotovil, da je prepozno zaviral, je bilo že skoraj prepozno. Dejal je, da je v Mercedesu 1213 stal za volanom in zavijal tako močno, da je za mišjo dlako speljal ovinek, kamion pa je šel v določenem trenutku tudi po dveh kolesih, skoraj tako kot pri Jamesu Bondu. Avris lepo in udobno pelje in sam podobnih težav nisem imel.
Najprej se ustavim pri Sodevskemu kalu, naredim nekaj slikic, nato pa se odpeljeva še v gozd. Odločim se, da avto vseeno umaknem iz poti, čeprav bi dal roko v ogenj, da ne bo nikogar po gozdni poti. Ja, kdo pa bo, za petran božji, v nedeljo zjutraj vozil po gozdni poti. Peš se odpraviva do Sodevske stene. Razgledna stena ponuja enega najlepših razgledov v Beli krajini. Stena je dostopna, vendar le malokdo ve, kje se nahaja. Peš približno tri minute od tam, do koder se pripelješ z avtomobilom. Na poti opaziva veliko podmladka javorja, ki tasta popolnoma fascinira. Prav tako je videti, da so gozdovi kar lepo očiščeni in da se narava prebuja na polno. Naredim nekaj slikic in se kar malo nestrpen vrnem k avtomobilu. Nimam namreč dobrega občutka puščati takšnega avtomobila v gozdu. Morda so kje v bližini kakšni nabiralci barvnih kovin, ki nujno potrebujejo prav takšne rezervne dele. Ko se vračam, zaslišim traktor. Svašta, pa prisegel bi, da ni mogoče. Pričakuj nepričakovano. Dobro, da sem avto umaknil, si mislim.
Spustiva se do reke Kolpe v Srednjih Radencih. Parček se odpravlja naprej s kanujem po Kolpi. Vidim možakarja, ko naredi še zadnji požirek uniona, nato pa zavesla po Kolpi. Naredim še nekaj slikic, nato pa se odpraviva preverit k sorodnikom, ali so morda na vikendu. Nobenega doma. Med vožnjo po ozkih poteh ob Kolpi ugotavljava, kako so se stvari spremenile. Ljudje imajo vzorno pospravljeno okrog hiš oziroma vikendov, kar pred leti definitivno ni bilo. Zaznam nekaj pogledov proti avtomobilu. Najbolj ga opazujejo mladi pari z vozičkom. To sem že večkrat opazil, da takšna populacija vedno bolj spremlja karavane. Razlog je seveda popolnoma jasen. Nadaljujeva naprej do Madroniča, kjer v poletnem času ponujajo odlične pečene postrvi, ki so celo svetovno znane. Od lanskega leta pa nudijo tudi prenočišča. Dopoldanski izlet počasi končava.
Tastu se najbolj dopade vzvratna kamera na avtomobilu ter sam način delovanja avtomobila, ker se ti ni treba popolnoma nič sekirati, če ima avtomobil še dovolj moči v določeni prestavi, da ne začne cukati in tresti. Tudi vožnjo zelo pohvali, sami pospeški in zvok motorja pri večjih obremenitvah ga ne motijo prav nič. Poraba na tem izletu je bila okoli 4,5 litra na sto kilometrov, pri tem, da nisem vozil čisto v Eco načinu in sem ga večkrat pohodil do podna v hrib. Konec koncev je baje tako najbolj učinkovito, saj le tako delujeta tako bencinski motor kot baterija in nisem hotel zopet prevažati polne baterije v hrib.
Po kosilu sem se odpravil še na en ogled. Tokrat v občino Semič na izvir reke Krupe. Naredim nekaj slikic romantičnega kraja, kjer se veliko Belokranjcev in Belokranjk slika za poročne slike. O PCB-ju in onesnaženosti izvira ne bom izgubljal besed. Še je tam, videt ga ni, očitno se je skril. Vrnem se domov. Preverim porabo popoldanskega izleta, ki je 3,8 litra na sto kilometrov. Odločim se, da bo za danes dovolj. Veter, ki je ves dan pihal v glavo, mi je glavobol zopet pojačal za dodatnih 20 odstotkov in tudi nalgesin je že popuščal.
Z mojim plani pa se ni strinjal tamali. Moji razlogi ga ne zanimajo. Še predobro se je spomnil, da sem mu obljubil vožnjo z našim novim avtomobilom. Posedel sem ga v avtomobil in sva šla. Prvi komentarji. Uuuuuu, vav, ta je pa boljši kot Alfa, avto je ful carski. Sam nisem navdušen, da mi kdo govori čez Alfo, vendar njemu oprostim, saj otroci ne vedo, kaj govorijo. Nad panoramsko stekleno streho je popolnoma navdušen. Ustaviva se še pred osnovno šolo in narediva slikico na tematiko popolne poroke, to je sedaj baje moderno. Tamali zmeče še par odpadlih listov na avtomobil za bolj pristno sliko in se pri tem neznansko zabava. Sam medtem zlezem še na drevo za enega selfija. Potem seveda spiham vse liste z avtomobila, saj nočem, da se zarinejo kam, kjer ne bi bilo treba. Odpeljeva se še na popoldansko kavico v Napoleona in končava popotovanje. Poraba po mestu dva litra na sto kilometrov. Poraba tamali 0,5 litra (čaj + jagodni sok), jaz 0,1 litra (kava). Finančno gledano je na tej kratki poti največ popil mali, potem jaz in na koncu Avris. Vse pohvale belemu ženinu, avtu, seveda.
Avtor bloga: Srečko Zupančič
(Kolumna izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva Avto magazin)