Sedem dni, preživetih s Toyoto Auris hibridom. Sedem lepih dni. Obiskal sem kar nekaj lokacij, ki sem vam jih predstavil. Še veliko v Beli krajini, vendar da dobite občutek o njenih lepotah, jih je bilo kar dovolj. Vseeno pa je ostala še ena lokacija, ki jo morate spoznati. Tako kot imajo Ljubljančani svojo Šmarno goro, ki se jo baje da kupiti (tako sem slišal po televiziji), in ima Novo mesto svoje Gorjance, imamo Belokranjci svoja dva hriba, na katera zelo radi zahajamo. Ja, mi imamo kar dva, v resnici jih imamo kar nekaj, samo štejejo le tisti, ki imajo na vrhu planinski dom. Bela krajina je vedno nekaj posebnega, tako smo tudi ljudje baje bolj prijazni in radodarnih od nekaterih drugih po regijah, vsaj takšen sloves imamo. Torej v Semiču imamo Smuk in prav tako v Semiču imamo Mirno goro, ki pa spada pod okrilje planinskega društva Črnomelj. Če se ne bi Belokranjci po občinah delili na Šokce (Semčarji), Metličane in Črnomaljce, potem tudi takšnih problemov delitve ne bi imeli. Ampak zaradi tega se nobeden ne sekira kaj dosti. To je naša Mirna gora (1.048 m) in tudi vaša, zato: dobrodošli.
Mirna gora, raj za kolesarje in pohodnike. Sam sem bil gor s kolesom verjetno več kot 100-krat, prav tako sem se udeležil kar nekaj lokalnih septembrskih dirk, ki jih prirejajo lokalci. Tudi s tako imenovanimi četrtkarji (kar poguglajte, pa boste videli, kdo so) sem hodil leto ali dve, dokler nisem dobil ta malega, ki me je zaposlil in si posledično za take podvige nisem vzel več časa. Občasno se še odpravim peš iz smeri Rodin (avto je mogoče pustiti pri cerkvi Marije Hilf), da se naužijem svežega zraka in uživam v lepotah narave. Najraje grem takrat, ko sneži, takrat je najlepše. Če se bojite medvedov, vas lahko potolažim, da jih sam še nisem srečal, le kakšne odtise pozimi sem videl v snegu. Je pa moj foter že naletel s kolesom na kakšnega manjšega, ki jo je hitro ucvrl v dolino. Medved, seveda.
Iz službe se odpravim ob 14.50. Tokrat ne grem čez Gorjance, ampak čez Uršna sela do Semiča, nato pa uberem cesto mimo nekdanje gostilne Cvet na Vrčicah. Poraba do tukaj je 5,3 l na 100 kilometrov iz Novega mesta. Pri cerkvi zavijem levo in se počasi začnem vzpenjati. Najprej je še manjši del asfalta, ki po kakšnem kilometru preide v makadam. Cesta je dobro vzdrževana in zvožena tako, da nimam kakšnih težav pri vožnji, z izmikanjem udarnih jam. Hibrid se na takšni cesti zelo dobro odreže, kaj dobro, fenomenalno. Vožnja brez nadležnega prestavljanja, brez priganjanja, lepo in umirjeno, vendar hitro se spozabiš in je lahko prehitro. Paziti je treba namreč, da kakšni lokalni nabiralci kovin in drv ne priletijo izza ovinka z natovorjeno Laguno ali Traficom. Pred nedavnim sem prav pri spustu s kolesom z Mirne gore šel povprek po poti, ki je primerna le za močnejše traktorje in gorska kolesa. Ko sem slišal zvoke, sem se kar malo ustrašil. Ustavil sem se in previdno šel peš naprej. Mislil sem na to, da je verjetno medved, saj je blizu krmišče. Kmalu sem na najbolj strmem delu zagledal Laguno, kako jo natovarjajo s trimetrskimi drvmi. Sam še s traktorjem ne bi prišel do tam, tako da, vsaka jim čast. To bi morala biti reklama za avtomobil, sem si mislil. O tem, ali so pobirali svoja drva ali tuja, me pa sploh ne briga, verjemite mi, če so prišli do tam in se jih spravili pobirat, potem si jih definitivno zaslužijo.
Ustavil sem se prvič na planini pri štalah (hlevih), naredil nekaj slikic in se odpeljal naprej. Cesta od Planine do Mirne gore je nekoliko slabša, vendar napram lanskemu letu, še zelo dobra. Najprej priklopim v EV-način, da izsesam še malo baterije. Motor kmalu poseže in se vklopi, saj je klanec prestrm. Peljem naprej, in kjer se da, poskusim dopolniti baterijo. Pred zadnjim vzponom, ki ga kolesarji dobro poznamo, še posebno na dirki, zmanjšam hitrost in zopet poskusim z EV-načinom. Uspeh, pripeljem se do vrha brez vklopa motorja, vsaka čast hibridu. Skupna poraba na vrhu 6,6 litra na 100 kilometrov (iz Novega mesta), kar je zelo dobro, saj smo skupaj premagali več kot 1.000 metrov višinske razlike.
Naredim nekaj posnetkov, nakar vidim znan obraz. Najprej opazim prijateljico, nato nečakinjo in nečaka, nato iz planinskega doma pride še sestra in njen mož ter mož od prijateljice z otroki. Čisto naključje, nič se nismo zmenili. V domu pa baje sedi še od moje tete mož, ki pa je prišel s skupino sredkarjev, mi pove sestra. Sredkarji so podobno kot četrtkarji, le da so že v nekoliko bolj šarmantnih letih in gredo na Mirno goro vsako sredo. Vidite, tako je to v Beli krajini, vedno se najde kdo kje, ki ti da lahko za rundo.
Na hitro se poslikamo. Oni odidejo v dolino, jaz pa na razgledni stolp. Stolp se drži cerkvice nad planinsko kočo. Do vrha vodijo strme stopnice, ki ne izgledajo prav dobro, vendar bodo verjetno zdržale še kakšnih 100 let. Na vrhu zopet naredim nekaj posnetkov in jo hitro ucvrem nazaj dol, saj zelo piha in me glavobol ne mika več. Sedem v Aurisa in se odpravim v dolino. Porabe v dolino, med vožnjo, nima niti smisla spremljati, saj je pod litrom na 100 kilometrov. Pridem domov k staršem, kjer me čaka miza, polna dobrot (slika).
Čeprav sem sprva okleval, ali se sploh odpravim na Mirno goro, mi zdaj ni žal. Spoznal sem avtomobil še v luči, ki ga na asfaltu nikakor ne bi mogel. Ugotovil sem namreč, ali bo nova Toyota Rav 4 kot hibrid, ki pride kmalu, uspešna ali ne. Moja ugotovitev je, na podlagi preizkusa vožnje na Mirno goro z hibridom, da bo definitivno zelo uspešna, saj takšen teren in občasno kratko, vendar strmo počasno vzpenjanje zelo odgovarja samemu hibridnemu pogonu. Dan sem končal z nasmehom na obrazu, saj kljub vsem vožnjam, ki sem vam jih predstavil, še vedno ne sveti lučka za gorivo. No ja, občasno malo le požmiga.
Avtor bloga: Srečko Zupančič
(Kolumna izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva Avto magazin)