Vstanem ob 5.20, se uredim, pograbim ključe, pazim, da so pravi, in se usedem v avto. Zagon avtomobila, prižge se že na začetku tudi motor, zakaj, me niti ne zanima, avto že ve, zakaj. Z normalno hitrostjo, po predpisih, vozim do Semiča. Spremljam baterijo in pred vzponom na Gorjance mimo semiške Iskre ponovno preverim njeno stanje. Je približno 90-odstotno polna, večji vzponi so pred mano. Super, si rečem, zdaj bo hibrid zasijal v vsej svoji luči. Počasi se vzpenjam in spremljam števec načina dela elektrike. Človeku se lahko še zmeša, si mislim, če bi želel vse to spremljati. Hitro opazim, da je tipkanje po zaslonu na dotik med vožnjo prav tako nevarno kot telefoniranje in bi ga prav tako morali prepovedati.
Torej števec ima kazalec, ki se premika čez tri območja: Polnjenje, Eco in Power. Pri normalni vožnji, po ravnem in majhnem klancu je na Eco, če se spuščam, avto polni baterije (Charging) in pri večjem klancu preide v načinu Power, kazalna igla se pri tem osvetli rdeče.
Torej, čez Gorjance, ko se od Semiča začne cesta krepko vzpenjati, pričakuješ, da se bo hibrid izkazal v vsej svoji luči, baterijo bo izsesal kot Belokranjec rujnega. E, pa ne gre baš tako, kot bi se izrazili Belokranjci. Kmalu presenečen ugotovim, da če hočem voziti v načinu Eco, bi mogel iti na cesti, kjer grem ponavadi več kot 90, 60 kilometrov na uro, kar pa je seveda nesprejemljivo. Pri tej hitrosti bi me vozniki, ki se vozijo na isti relaciji, preklinjali in še šleparji, polni hlodovine, bi me verjetno prehitevali. Pohodim plin in tako avtomatično preidem v način Power. Avto seveda gre in pospešuje, kazalec pa se ne umakne iz globokega Power način. Pogledam zaslon in ugotovim, da le bencinski motor poganja elektromotor. Kje so tukaj Japončki imeli logiko, ne vem. V Belo krajino jih definitivno ni bilo. Verjetno so računali na predor čez Gorjance. Na vrhu Gorjancev sem namreč pripeljal skorajda enako polne akumulatorje, kot so bili v Semiču. Če pogledamo način delovanja takšnega sistema, vidimo, da pri poganjanju elektromotorja prek bencinskega ta prav tako polni akumulatorje, vendar tega nisem opazil. Super, res sem vesel, da sem lahko energijo prinesel s sabo, ki jo bom zdaj porabil za v dolino. Aja, to pa ne gre. V dolino bom spet polnil polne akumulatorje. Iščem logično razlago, vendar je tukaj res ne najdem. Energijo bom očitno na tej relaciji lepo prevažal s sabo, kot Sigourney Weaver osmega potnika. Skratka, peljem v dolino nekaj kilometrov, malo zaviram v načinu B, da dopolnim akumulatorje na 100 odstotkov, potem pa tudi način B več ne deluje, saj so akumulatorji do konca polni.
Vožnja skozi samo mesto do končne destinacije je udobna in zelo varčna. Tukaj avto izkoristi to, za kar je bil narejen. Uporabi moč v napolnjeni bateriji in po potrebi neslišno vključuje motor. To je to. To so razmere, ki mu najbolj odgovarjajo, to mi postane hitro jasno. Pripeljem se v Novo mesto in preverim porabo. Ta je zadovoljivih 4,8 litra na sto kilometrov. Za lažjo predstavo in primerjavo podajam porabo Alfa Romea Giuliette 170 TCT: bencinar spije na tej relaciji 6,6 litra kilometra na uro. Peugeot 4007 Hdi 2.2D pa 7,3 litra na sto kilometrov na uro. Avtomobil je definitivno udoben in se zelo lepo pelje. Luknje na cesti ga ne premetavajo preveč, v ovinke gre tako, kot je treba in se za karavana spodobi, volan je mehak kot putrček na kruhu, zasloni v avtomobilu so trije, kar je malo konfuzno pri takšnem naprednem avtomobilu. Prvi je velik zaslon na desni, ki je obenem radio, navigacija in kaže grafe porabe goriva in energije, drugi je med števci, ki kaže, kdaj se baterija polni in kdaj prazni ter kdaj deluje motor, tretji je standardni za kilometre. Da vse ponastaviš, traja kar nekaj časa, vendar se hitro navadiš. Malo so morda problematične le gume, saj pri tako varčnem avtu človek ne bi pričakoval 225/45/17, ki se jih na trenutke zelo sliši. Kakšne 16-palčne bi bile verjetno prav tako dobre in še bolj učinkovite.
Glede na dosedanje občutke in nastavitve je avtomobil tipičen mestno-družinski avto brez športnega pridiha. Vzpenjanje mu ne leži preveč, saj ga je treba priganjati za doseganje večjih hitrosti v hrib. Pri tem bencinski motor deluje v visokih obratih, kar daje neprijeten zvok. Sam zvok pri pospeševanju in tudi občutek mi je obudil spomine na mojega Peugeota 4007, ki mu je bilo treba pri 60 tisoč kilometrih menjati sklopko in dvomasni vztrajnik zaradi serijske napake. Občutek zdrsavanja sklopke (oziroma občutek, ko se zaveš, da bodo evrčki odleteli) se je vrnil, vendar je tokrat to, hvala bogu, normalno delovanje pri pospeševanju avtomobila in ni posledica nesposobnih razvojnikov. Kljub vsemu povedanemu ne smemo zanemariti porabe, ki je več kot odlična za takšno relacijo. Tudi tale neprijetnost z zvokom bi se verjetno dala odpraviti, če bi se gospodje iz Japonske povezali z gospodi iz Alfe in vgradili nekaj podobnega stikalu DNA. Saj ima avto tipke za spreminjanje načina vožnje, vendar to še zdaleč ni to.
Še nekaj cvetk iz dogajanja iz zaodrja. Povem kolegu, kakšen avto imam na testu ter kakšno porabo ima. Takoj izstreli kot iz topa, da bi ga bilo treba še na plin predelati, potem pa bi bil to pravi avto. Podobno tudi diskusija o brezzveznosti prevoza polnih akumulatorjev čez Gorjance takoj pripelje do dveh idej. Prva obsega predlog vpeljave sistema KERS z gumbom na volanu, kjer voznik sproži porabo energije iz baterije, saj je po vseh pravilih zdrave kmečke pameti smiselno, da na vrh hriba prideš s praznimi akumulatorji, in ne polnimi. Druga ideja, sistem vezati na navigacijo tako, da avto ve vnaprej, kje se boš peljal in kakšna bo višinska razlika, ter temu primerno izračuna, kdaj in koliko energije iz akumulatorjev bo uporabil.
(Novo mesto → Črnomelj, normalen način vožnje)
Počasi sem se zdaj že navadil avtomobila, zavijanje motorja pri večji obremenitvi me niti ne moti več pretirano. V opombo naj povem, da sem imel vseskozi radio ugasnjen, da se je tole zavijanje slišalo in da sem ga lahko pokomentiral. Ne bom več. Tako to je in verjamem, da bodo nekoč to malce dodelali. Samo malce nižji obrati in malce več porabe energije iz akumulatorjev pa bo perfektno tudi pri vožnji v večje klance. Morda dizla notri, ki ima večji navor, pa bo tudi perfektno. Pri manjših vzponih in pri mestni vožnji pa je že zdaj vožnja res odlična in udobna, motor pa neslišen. Vožnja domov je bila prijetna, neutrudna, kljub rahlemu dežju in tudi zaviranje v dolino sem že usvojil. Ugotovil sem namreč, da ni potrebe prestavljati ročice v način B, saj se kljub temu akumulatorji hitro napolnijo do 100 odstotkov.
Ugotovitev pri takšnem avtomobilu je, da ga je nemogoče oceniti na eni ali dveh testnih vožnjah. Avto je prekompleksen za neveščega uporabnika ne glede na to, ali je tehnološki specialist ali popolni laik ali celo popolni idiot. Če bi bil prodajalec takšnih avtomobilov, bi najprej tak avtomobil vzel domov vsaj za dva tedna. Ga temeljito spoznal, nato pa vsako zainteresirano stranko sam zapeljal po njegovem domačem terenu oziroma terenu, po katerem bo sam ta avto vozil. Seveda mu bi pozneje predal avtomobil v preizkus, vendar bi ga, podobno kot v avtošoli, nadzoroval in mu svetoval, kako voziti. Če bi kupec na takšni vožnji spoznal, da tak avto ne odgovarja, bi mu pač ponudil drugega. Ponudba je velika, še posebno pri Toyoti.
Skupna poraba do začetka Črnomlja 4,7 litra na sto kilometrov. Ni še konec. Ustavim se v Lidlu, kupim nekaj stvari in nadaljujem vožnjo. Doma jih odložim, se hitro preoblečem in se odpravim še na malce daljšo vožnjo po mestu. Malo naokoli, ne preveč, le toliko, da simuliram sobotni nakup špecerije in lovilcev prahu. Poraba, katastrofa, 1,5 litra na sto kilometrov. Dejstvo je, da avto večino časa šel na baterijo, vseeno pa si je malo pomagal z motorjem. Bencinar ima na takšni relaciji porabo vsaj 10 litrov na sto kilometrov, dizel pa osem litrov. Vse pohvale tukaj hibridu.
Ker kazalec za gorivo stoji kot pribit na mestu, se odločim, da se še malo zapeljem, konec koncev je bil dan še dokaj lep, ura pa okoli pet popoldan, gorivo pa bo bilo treba porabiti. Ja, res, morda sem malo škrt, to mi je ostalo od sedemletnega dela v Kranju. Doma se izpogajam za polurni izhod. Pograbim fotoaparat in izginem. Še pred tem tamalemu naštimam dva Marsupilamija, da bo 40 minut zagotovo mir pri hiši in bom tudi sam imel mir, ko pridem domov.
Prva destinacija Otovec in Otovški most. Dva kilometra od mojega prebivališča, kjer sem odraščal. Kot je videti na slikah, so med drugo svetovno vojno dva stebra porušili, da so prekinili oskrbovalno verigo okupatorjev. Vseeno pa se vedno, ko ga vidim, spomnim razlage starega ata, kako so lokomotivo po hlodih na roke premaknili z ene strani doline na drugo. Naredim nekaj slikic in se odpeljem na drugi konec Bele krajine v vas Otok. Parkiram pri avionu, ki je med vojno prav tako odvažal ranjence in zdaj služi kot spomenik. Naredim nekaj slikic za primerjavo, da je kljub vsemu velikost pomembna. Nazaj grede se ustavim še v Gradacu, kjer je grad, ki ga noben noče obnoviti. Vrnem se domov in končam svoje popotovanje. No ja, ne čisto. Pokličem še strica, da izvem, ali je kaj novega na sceni. Konec koncev se nisva slišala že dalj časa. Izvem, da si nekaj tujcev ogleduje Tomosove starodobnike, pred tem pa so pri sosedu poizkušali najboljše pivo v Beli krajini. Pivo mikropivovarne Vizir, kjer delajo pivo tudi po naročilu. Že imam idejo. Zvarili bomo pivo z imenom Hibrid. Upam le, da bo Toyota ali TPV dali za 300 flašk, kolikor je najmanjša serija. Spet si doma izmislim neki izgovor, naštimam tamalemu še dve risanki, da lahko naredim še en krog z avtomobilom. Prispem na lokacijo. Tujci so pravkar v odhajanju in jih je polno na cesti. Ko sem prišel do njih, se seveda niso umaknili, saj je bil Auris tako tih, da ga nobeden ni niti slišal. Povozim dva, ma se hecam, sta mi ušla po travi.
Na hitro sva s stricem naredila plan za naslednji dan (soboto). Najprej gre on na Tomosijado v Koper, kjer bo predstavil svoje starodobnike, nato pa bova imela popoldan dve preizkušnji z Aurisom. Prva bo primerjava Tomos vs. Toyota, 40 let razlike, 40 let razvoja, nato pa, upam, še na test velikosti prtljažnega prostora. Kaj bomo nalagali notri, pa naj za zdaj ostane skrivnost.
Avtor bloga: Srečko Zupančič
(Kolumna izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva Avto magazin)