Očitno bo tale teden z Yarisom čisto prekratek za vse dogodivščine. Glavni del dneva tako pobere služba, ostane pa še nekaj časa za otroke in obisk prijateljev. Kar se Yarisa tiče, sva seveda postala že prava prijatelja.
Nasploh se mi je prikupil zadnjič po službi, ko sva se na levi strani avtoceste skupaj trudila, da ne zamudim otrokovega zaključka šole. Res je, da sva takrat trenutno porabo dvignila krepko čez 11 litrov, pa tudi o hitrosti raje ne govorim, ker se ne spodobi (je šlo pa nekaj malega čez 37 m/s). Yaris je bil grozeče glasen, zato sem si privoščil malce agresivnejšo muziko, da ne bi slišal trpljenja. Še vedno je to predvsem mestni malček in se najbolje znajde med rdečimi semaforji.
Ker sem že prvi dan usposobil zares enostavno povezavo prek modrega zoba, je prostoročno telefoniranje čisti užitek. Ravno tako avtomatski menjalnik in speljevanje v tišini. Tudi poraba je takrat najmanjša in zares smo se nanj kar navadili. Otroci ga obožujejo, ker je drugačen in malo tudi električen, zato kdo ve ... Družinska dvestosedmica je že v letih in po mojem bi se vsi strinjali, da jo zamenjamo.
Otroci so sploh zanimiva bitja. Odkar se namreč oči vozi s hibridno Toyoto, je kar naenkrat najbolj zaželena oseba za prevoz do šole in vrtca. Prav neverjetno pa je videti kakšen učinek naredi počasen prihod avtomobila v tišini. Škripanje z gumami in navijanje obratov, pospremljenih z visokimi decibeli, je definitivno out. V soboto so imeli namreč šolarji v okviru projekta Zdrav življenjski slog pod budnim očesom učiteljice Ane pohod do konjeniškega centra v Češči vasi pri Novem mestu. Ker so se mali nadobudneži pod žgočim soncem precej utrudili, smo jih starši prišli iskat in ne boste verjeli, kakšno pozornost je zbujala ta mala Toyota ravno zaradi svoje sramežljive tihosti. Še konji so malce ljubosumno opazovali belega lepotca in seveda je bil to trenutek, ki ga je bilo treba nujno ovekovečiti.
Da pa mali Yaris ne bi ves teden drgnil samo isto 30-kilometrsko razdaljo do službe, sem se odločil, da ga odpeljem še na primestno vožnjo po Novem mestu. In ker se spodobi, da ga predstavim tudi prijateljem, sva šla obiskat Jožeta v delavnico Innovative goods. Mogoče je na prvi pogled to res bolj garaža, vendar pa kar puhti od kreativne energije. Fantje si namreč svoje popoldneve krajšajo z vsem, kar diši po bencinskih hlapih, in prav lepo je videti razstavljene dele, ki bodo nekoč postali očem prijazne oblike. Tak je recimo IMV-jev kombi, ki bo kmalu zapeljal nazaj na novomeške ceste, kjer je nekoč že kraljeval. Med drugim pa butično proizvajajo tudi visokotehnološke dodatke za bavarske youngtimerje, ki jih kupujejo celo Američani.
Tudi Yarisa so si ogledali in bilo je čutiti kar nekaj pristnega zanimanja, čeprav je elektrika preveč tiha za ljudi, ki uživajo predvsem ob zvoku hrumečega šestvaljnika. Tehnika je pa le tehnika in hibridni Japonček je očitno ravno še dovolj zanimiv tudi za klene Slovence z naklonjenostjo do nemške nostalgije.
Na poti do doma sem se še malce igral z nastavitvami in ugotovil, da je poraba goriva na sredini tedna natanko 5,6 litra na 100 kilometrov, kar se mi zdi fenomenalno, saj malčka res ne šparam. Avtocesta je bila zanj vsekakor zahteven zalogaj in tudi med semaforji in krožišči mu ne dam možnosti, da si spočije. Zato, Yaris, prijatelj moj, kapo dol.
Avtor bloga: Iztok Kovačič
(Blog izraža stališča avtorja in ne nujno tudi uredništva Avto magazin)