Ko zmanjka besed in ko utihneš kot nedeljska Ljubljana, tišina veliko več, kot želiš. Tudi to, da je konec tedna v Ljubljani nevzdržen, če je ob istem času dirka v Ilirski Bistrici!
19. dirka v Ilirski Bistrici bo prva brez mene na startu. Na stezi do Šembij sem se podil z Astro, različnimi formulami 3 in 3000, z Osello in celo Yugom. Te dirke nisem imel vedno rad – stezo so krajšali in podaljševali, na njej smo doživeli kar nekaj grozljivih trenutkov, sam sem imel vsaj dve nesreči in najmanj pet okvar ... Dokončno sem jo vzljubil, ko smo jo skupaj z Mirom Gardelinom, Ferdom Poberžnikom in pokojnim Djanišem 'ustoličili' na sedanjih petih kilometrih dolžine in jo oplemenitili z dobesedno vsemi dirkaškimi prvinami.
Ampak letos me v Bistrici ni bilo. Ne glede na razloge za mojo odsotnost je bila abstinenca izjemno neprijetna. Če izklopim čustveno in iracionalno hrepenenje po nepopisnem občutku v kokpitu dirkalnika, je bila moja odločitev, da 'prešpricam' letošnjo Ilirsko, razumna ... logična ... (ali kaj takega!).
Dirkalnik, s katerim sem začel letošnjo sezono, niti približno ni izpolnil mojih pričakovanj. Pripeljal me je v slepo ulico (na slepo stezo), in kar je še huje, porinil me je v negotovost glede izbire dirkalnika za prihodnje. Nekaj tednov pred dirko v Ilirski, ko sem še mrzlično (in neuspešno) iskal dirkalnik, s katerim je možno zmagati na največji domači dirki, sam dojel, da je za letos prepozno. Obenem sem dojel tudi, kaj moram narediti za prihodnje leto, in zdaj vem, kako bo. Obliž na rano! Preživeti je treba še ljubljanske konce tedna v času Gorjancev in Buzeta, pa bo ... (še enkrat tropičje!)
Drugače pa vse čestitke AŠ-u, da je požrtvovalno rešil letošnjo dirko v Ilirski Bistrici. Živeli! Na še najmanj 19 prihodnjih dirk!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
