Od dirke v Buzetu, o kateri sem pisal v prejšnji kolumni, je minilo že več kot dva tedna. Medtem sem v Banjaluki na pozivni dirki neobremenjeno končal letošnjo sezono z rekordom steze in odstopom zaradi pokvarjenega menjalnika.
Pa vendarle. Buzet je bil, kot sem predvideval, nekaj posebnega, nekaj, kar me bo še dolgo spremljalo in ne bo tako hitro zbledelo v mojem spominu. Najbolje, da začnem kar po vrsti.
V petek je bila moja formula res razkosana in je na sobotnih treningih nekoliko 'pokašljevala' (pri razdiranju menjalnika je treba odklopiti cel kup električne inštalacije), toda kljub temu je četrto oziroma peto mesto na sobotnih treningih (z majhnim zaostankom) obetalo napeto in negotovo nedeljsko dirko.
Pa še kako res je bilo! Na prvo nedeljsko vožnjo sem se odpravil z gumami, s katerimi sem vozil na dirki St. Urban (Napione, kasnejši zmagovalec, je imel kar tri komplete novih gum) in s samega starta sem se pognal izjemno agresivno. Preveč agresivno! Že v prvi zelo zahtevni kombinaciji, tako imenovani rupi, sem odločno prepozno zaviral, kar je bila velika napaka, ki me je stala dobre tri sekunde!
Prvi trenutek sem bil vesel, da mi je uspelo ohraniti nepoškodovan bolid. Najprej sem se komaj izognil ograji na levi, potem pa betonski oviri na desni strani ovinka. Hecno, toda verjeli ali ne, imel sem čas premišljevati, kje bom zadel in kaj vse bom razbil na dirkalniku! No, razbil nisem nič, zelo jezen pa sem bil, ko sem ob vrnitvi na start ugotovil, kako malo mi manjka do stopničk in koliko me je stala (nepotrebna) napaka.
Med dirkama sem si vzel čas zase. Poglobil sem se v svoja čustva (lahko rečem tudi, da sem se jim popolnoma predal) in popolnoma prerojen prišel na start finalne vožnje. Užival sem v vsakem metru steze. Odpeljal sem agresivno in brez napak, dosegel tretji čas druge vožnje in ugotovil, da sta me od zmage ločila le nekaj prepotrebne umirjenosti v prvi vožnji in nemiren zadek bolida (pa že vemo, kako ga je treba umiriti).
A bilo mi je vseeno za rezultat. Sladka izčrpanost po dirki se je že spogledovala s prijetnimi obeti za prihodnost. Počutil sem se, kot da bi bil pred začetkom nečesa novega, čudovitega. Prekrasno!
Pika na i letošnje sezone pa je bilo povabilo legende jugoslovanskega avtošporta Tanasije Kuvalje na pozivno dirko v Banjaluki. Občutki iz Buzeta so bili tako močni, da sem si jih želel podoživeti brez kakršnekoli obremenitve. Žal je na lepi in tehnični stezi drselo čez vse mere, zato nam ni uspelo preizkusiti nekaterih nastavitev, kot smo načrtovali. Ampak nič hudega, čevapčiči so bili vrhunski!
P. S.: Z zmago za DP Slovenije v Buzetu sem dirko pred koncem prvenstva osvojil svoj 12. naslova prvaka. Lahko rečem le: zadovoljen!
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja