Ko gre za dirke, je moj spomin brezhiben. Kot da bi bila leto 1990 in moja prva dirka v Šibeniku (Yugo, nacionalni razred) včeraj. Hiter pogled 20 let nazaj pa mi oriše zanimivo in precej uspešno tekmovalno kariero – z vsemi vzponi in padci, z veliko lepih dosežkov in s kar nekaj spodrsljaji.
Vidim tudi mladostno zagnanost, ki je z leti dozorela v sistematičnost, vidim naivnost, ki je velikokrat trčila v kruto realnost in visokoleteče cilje zamenjala z bolj dosegljivimi. A najpomembnejše je to, da pred sabo vidim še prihodnjih 200 dirk, tistih, v katerih bom užival, tistih, ki me bodo veselile in žalostile, vsekakor pa bodo še naprej simbol tega, kar sem – neutrudljivi bojevnik!
Do zadnjega atoma moči sem se bojeval tudi na svoji jubilejni dirki v Sevnici. Bojeval sem se sam s sabo, s časom in z novim dirkalnikom. Seveda niso vse zmage veličastne, a tudi majhne so lahko sladke.
Najbolj ganjen pa sem bil nad majhno proslavo presenečenja, ki so mi jo v boksu priredili moštveni sodelavci. Vedoč za moj jubilej (kako ne bi vedeli, saj sem ga obešal na veliki zvon! ), so na skrivaj pripravili priložnostni parti, s katerim so mi pokazali, da spoštujejo moje delo. V svoji dirkaški sebičnosti prepogosto pozabljam na druge, občutek, da se moji dosežki dotaknejo tudi njih, pa je zares fantastičen. Hvala, VAMA F3000, hvala, Valter in Stojan, in hvala vsem drugim, ki mi stojite ob strani.
No, Dagmar Šuster mi je v Sevnici očital, da se v svojih kolumnah preveč smilim samemu sebi, naslednjič pa mi lahko mirno očita patetičnost. Ampak ne morem si pomagati. Sicer to, da se pogosto smilim samemu sebi, ni daleč od resnice.
V vseh teh letih se preprosto ne morem navaditi nekaterih dirkaških dejstev – tudi če poskrbiš za vse podrobnosti, gre lahko vedno kaj narobe. Kdo ve, morda sem preveč čustven, morda pa mi na določenih področjih manjka sistematičnosti ali vztrajnosti, vsekakor pa me nekatere stvari prizadenejo bolj, kot bi si želel, celo bolj, kot si lahko privoščim. Jasno, za večino spodrsljajev sem sam kriv, vsak izgovor pa se sliši ceneno. Navsezadnje se sprašujem, ali je mogoče odpeljati dirko brez težav. Ampak ne! Ne bom se smilil samemu sebi, bom povedal drugače: z doseženimi časi na svoji 200. dirki (kljub vsem težavam! ! ) sem zelo zadovoljen.
Zadovoljen sem tudi, da ta jubilejna dirka ni bila tako naporna kot 100. dirka, ki sem jo odpeljal leta 2000 na Grobniku. Takrat sem prav tako zmagal, a je bila to nedvomno najdaljša dirka v mojem življenju (zadnji krogi so se vlekli v neskončnost).
In ko smo že pri Šustru. Spomnim se njegove jubilejne 200. dirke (tudi 300.) in svojega takratnega občudovanja teh dosežkov (da ne bo pomote, tudi danes ga enako spoštujem) ter tihe želje, da bi šel po njegovih stopinjah. Glede na to, da sem mu 'ukradel' kolumno v Avto magazinu in že odpeljal 200. dirko, mi gre kar dobro, kajne?
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Foto: Aleš Pavletič
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere