87. Tolikšna je bila povprečna hitrost po trditvi potovalnega računalnika. Ne sliši se prav veliko. Ampak pri testnih avtomobilih, ki potovalni računalnik (in znotraj njegovih podatkov tudi vrednost povprečne hitrosti) imajo, si vedno in brez izjeme zapišem vrednost, izmerjeno v času, ko je bil avtomobil na našem testu; in ponavadi se giblje tam od 22 do 28 kilometrov na uro.
Evo. Lep, agresiven in uporaben. Tudi prave barve. Štiri vrata, (dovolj) prostorna notranjost, povsem dovolj opreme, dovolj dobra ergonomija, le petih vrat nima na zadku. Škoda zaradi splošne uporabnosti, a dobro zaradi videza; petvratni Lancer ni (od zadaj in z boka) prav nič čeden.
Prvih 20 kilometrov v mestu. Zvok ob zagonu motorja ni nič posebnega, zvok pri močnejšem pospeševanju tudi ne. Vsaj izza volana. Gre pa dobro, vsaj občutek je tak, in odziv na stopalko plina je športno dirkaški. In sedeži odlično oprimejo telesce. In volanski obroč je krasno oprijemljiv. In ob vsem tem: biti zna tudi čisto pohleven vsakodnevni avtomobil.
Naslednjih 130 kilometrov zunaj mesta. Najprej pogrešam stalen prikaz temperature hladilne tekočine (izmenjuje se s podatki potovalnega računalnika), trenutek kasneje še podatek o temperaturi motornega olja in ne veliko zatem še podatek o nadtlaku v puhalu. Prva dva sta mi pomembna, da vem, kdaj ga lahko 'ožamem'.
Hm, avtomobilska industrija zna precej bolje izolirati zvok, ki prihaja z one strani kokpita: motorni trušč, šum vetra, šum kotaljenja koles. A k sreči so bili tu (domnevam, da namerno) malo manj temeljiti: ravno prav ga je, da je tovrstni stik z zunanjostjo nekoliko bolj pristen.
Po treh kilometrih avtomobilske ceste vklopim športni način pretikanja menjalnika, po tretjem ovinku izklopim samodejnost menjalnika in lepo je, da pri tem ostaja športni način pretikanja aktiven. Po šestem ovinku izklopim stabilizacijsko elektroniko. Po desetem ovinku zapeljem na rahlo moker asfalt, kjer je malo prej navrglo nekaj kapelj.
Dirkaškega štirikolesnega pogona se vedno bojim; zanj je treba imeti ogrooooomno izkušenj. Toda Evo, čeprav v konkretnem primeru z ne več najbolj zanesljivimi gumami, daje odličen povratni občutek z volana. Največkrat nevtralno zdrsne, se pravi cel avtomobil hkrati, le redko mi ga uspe spraviti v oddrsavanje zadka: počasi dodajam plin, da dosežem mejo zdrsa, potem pa neeeežno dodajam plin, da prične oddrsavati, in – pohodim. Če je konfiguracija ceste ugodna, rahlo odnese zadek, ravno prav, da pomaga pri krmiljenju v ovinek in da je opravilo uživaško.
Ne skrbi me poraba bencina, čeprav je po 130 kilometrih infosistem dramatično klical na dolivanje; skrbi me to, da bi drugi mesec ostal brez vozniškega dovoljenja. Fizikalna meja, ki jo postavlja Evo, je v področju, ki se meni zdi zlahka nadzirljivo, za policiste in večino Slovencev pa je po zaslugi našega zastraševalnega sistema vzgajanja globoko v rdečem področju.
Poraba? Poglejte naslov tega zapisa.
Vinko Kernc