Oba redna bralca pričujočega stolpiča sta do sedaj že pogruntala … Pri srcu mi je vse, kar se vozi na dveh kolesih. Ali ima motorček, motor ali pa tiščim pedala kot poblaznel v kakšnega od hribov štajerskega zakotja. Torej, zadnja stvar, ki bi si jo kadar koli mislil, je, da se bom usajal nad dvokolesnikom. Pa se moram. Za življenja gre.
Zadnjič v Kranju ... Ne na eni bleščavih ulic sodobne gorenjske prestolnice, temveč doli ob reki, kjer se še da občutiti izgubljeno industrijsko dušo mesta. Tema kot v rogu, posamezne obcestne svetilke bolj brlijo, kot gorijo. In jo zagledam. Moško postavo, vso v črnem, na električnem skiroju. Zdenka Vučkovič in Ivo Robič sta skozi mojo mladost prepevala: »Ata, kupi mi avto, bicikel in romobil!« Romobil je tujka za skiro …
Od tistih dob je preklemanska zadeva dobila električni motor in postala smrtno nevarna. Naj nadaljujem. Tistega kranjskega večera je na pripravi stal najverjetneje edini gorenjski hipster. Ker Gorenjci so pa ja zapriseženi rokerji.
Ulica temna, razbita, ovinkasta. Brez pločnika. Pogledam na števec hitrosti svojega avtomobila. Daleč preko trideset, v temi se mi zdi proti štirideset na uro … Verjetno se je predmestni mehanik malo poigral z elektroniko. Meče ga preko lukenj, vijuga na sami meji fizike, ko lovi ravnotežje, z nogo za nogo, držeč absurdno kratko krmilo. Zadaj brli lučka, spredaj LED svetilka tipa v obrečni mrak. Ne upam si ga prehiteti, ne upam voziti preveč za njim; napol v grozi, napol občudujoče gledam tega gorenjskega spidermana, kako drvi kriptovalutni bodočnosti naproti. Traja celo večnost, končno se izvijeva iz labirinta uličic in na eni tistih širokih ulic izgine izpred moje havbe. Gre po svojih opravkih, jaz pa na kavo, da se umirim.
Čemu umirim?
Ne spoznam se na zakonodajo; vem le, da se zakonodajalec trudi regulirati to novo vrsto mobilnosti. Ampak kar se mene tiče, tista vožnja ni izgledala varna. Niti od daleč in niti približno ne. Še več: izgledalo je prekleto nevarno. Samo vozilo, vožnja po cestišču, tema, hitrost – vse skupaj je izgledalo smrtno nevarno, pa vam to govori človek, ki občasno požene svojega dvokolesnika do … »ohoho« hitrosti.
Nečesa pač ne razumem … Te histerije, da je treba vsak pralni stroj v teh novih časih izkoristiti za električno mobilnost. Saj razumem – bencin je poguba za planet, ampak da je treba čisto vsemu natakniti električni motor in se podati v promet in na ulice, pa le presega mojo dvokolesno toleranco. Da so postali »pecikli«, kot pravimo Štajerci, električni, sicer sprejemam, če že ne razumem, ampak čemu morajo biti električni tudi skiroji, ki so bili izumljeni in namenjeni otroški igri v petdesetih letih minulega stoletja, pa mi ni jasno.
Menda obstajajo že tudi električne rolke pa električni skuterji, monokolesa in bog ve kaj še vse … In vse te priprave, ker so pač električne, si iščejo stranske izhode na cestišča. In strašne izgovore, da so lahko na urejenih urbanih površinah. Kolesarske steze so se spremenile v festival futuristične mobilnosti, mestni parki, ulice in tlakovane površine pa v rekreacijske parke za vse te novodobnosti. In kar je pri vsem skupaj najbolj noro: zadeve so namreč pogojno stabilne le na lekarniški mizi. Najmanjši kamenček jih že zmoti v vožnji, tako da ubogi internetni vplivneži, mladi bančniki, državni nameščenci in zagovorniki vsega ekološkega cepajo kot muhe.
Bom radikalen, saj tvegam nekaj novodobnega srda: jaz bi zadevo na tej ravni prepovedal. »Aus, fertik, šlus!«
Prepovedal prodajo, vožnjo, posedovanje. Izbrisal z obličja zemlje, kot sta kralj in kraljica pred kolovrati obvarovala Trnuljčico. Pa ne zaradi sebe ali zaradi svojega lastnega prepričanja. Ker jaz bom za tem vozilcem vseeno prišel na drugi konec Kranja. Če bo to dve minuti kasneje, me ne bo konec. Prepovedal predvsem zaradi uporabnikov. Fantje (smešno – skoraj ne vidim deklet jezditi teh metel ...), odpovejte se električnim skirojem. Ni vredno. Kupite si navadno kolo, uporabljajte javni promet, pešačite. Morda ne boste toliko v trendu, boste pa – živi.