Avtopralnice ...

So stvari, ki jih za dosego nekega cilja neizogibno potrebujete, in so stvari, ki niso nujne, lahko pa pomagajo. So seveda tudi stvari, ki so popolnoma nepotrebne, a o teh bolj podrobno morda kdaj drugič. Posebej zanimive so te druge; človek bistveno lažje preživi, vsaj duhovno, če že ne biološko in/ali logistično, če ima na voljo stvari, ki pomagajo.

10. 5. 2007

Na primer: če hočete z avtomobilom hitro do Ženeve, nujno potrebujete na poti bencinske črpalke. In te že nekaj časa so. Vašo logistiko, živčnost in biologijo nedvomno krepko olajšajo restavracije, ki niso nujne, a pomagajo. Ni treba doma dan prej kupovati kruha in salame ter pripravljati sendvičev, saj je topla hrana prijetnejša, zanjo ni treba posebej zapravljati energije, pa še razmeroma poceni je, v avtu pa ni drobtin in ostankov šunke. V trgovinicah bencinskih črpalk so tudi igrače, očala, dodatki za mobilne telefone, glasbene zgoščenke, skratka marsikaj, česar na poti sploh ne potrebujete, pa še dražje zna biti kot ‘doma’ v kakem večjem nakupovalnem središču, a tam pač je in marsikoga zanese in kupi. Tudi prav.

Če se je kdo že kdaj peljal na daljšo pot, potem pozna še eno nadležnost, ki je sicer precej odvisna od letnega časa in vremena: umazanija na avtomobilu, predvsem na šipah. Na bencinskih črpalkah so skoraj praviloma kako vedrce in pripomočki, s katerimi za silo odstranite največjo umazanijo s prednje šipe. Ampak čisto načelno, sploh pa v primerjavi s ponudbo v mestih, se to zdi arhaično. Kot da se piše leto 1920.

Če je (avto)cesta mokra, je že po nekaj sto kilometrih ves avtomobil umazan kot svinja v svinjaku. Še vratne kljuke se je tečno dotikati, kaj šele (pomotoma) nasloniti se nanj. In ko se iz zimskega spanja zbudijo mušice, se hitro pojavi strjena biološka tekočina na prednji šipi. Fuj. Pa vse skupaj ni le neprijetno kar tako – tudi precej nevarno je lahko, saj to krepko zmanjšuje vidljivost.

OK, problem je, upam, jasen. In večini znan. Če vsi razmišljamo tako ali vsaj v tej smeri, se zdi čudno in neverjetno, da še na nobeni bencinski črpalki na avtomobilskih cestah v Evropi ni (je pa res, da za vse težko trdim) samodejne pralnice za avtomobile.

Takole to vidim: pripelješ, gospa in mularija gredo lulat in papat, ti dotočiš in na hitro opereš avtomo­­bil. Zdaj si pripravljen na kolikor toliko varnih naslednjih 300 kilometrov, dokler mulca spet ne pritisne lulat. Slovenija sicer ni dober primer, saj se po njenih avtomobilskih cestah na daljši poti znajde za postavitev pralnice zadostno število potnikov bolj ali manj le poleti, je pa takoj zraven Italija in recimo Avstrija in Nemčija, pralnice pa nikjer.

Tole pravzaprav ni javni poziv; je le slepa ulica nekega logičnega razmišljanja o pogosto doživetih ‘težavah’. Če je razmišljanje pravilno, so vsi naftaši v zmoti; če pa je napačno, smo pa tu v redakciji Avto magazina očitno edini, ki razmišljamo v to smer. Kdo ve.

Vinko Kernc

Kazalo 10. številke Avto magazina