Avtomobilisti se praviloma nimamo za 'prave' športnike in tudi drugi nas navadno ne obravnavajo tako. Mačehovska država, ki prav nič ne vlaga v avtomobilski šport, čeprav je avtomobilizem ena izmed njenih najdonosnejših molznih krav, nas le stežka in s stisnjenimi zobmi spusti v družino 'pravih' športov – seveda skozi stranska vrata! Ali smo za to sami krivi?
Ne vem. Da sami sebe ne vidimo kot 'prave' športnike in da nas tudi večina 'laične' javnosti tako doživlja, ni nič hudega. Avtomobilizem res ne sodi v skupino izrazito fizičnih športov. Je sicer veliko bolj naporen, kot si morda marsikdo predstavlja, a gotovo ni primerljiv s smučanjem, tekom na smučeh, plavanjem, tekom . .
V avtomobilizmu je veliko bolj od vrhunske fizične pripravljenosti pomembna vrhunska psihična pripravljenost. In po tej strani so le redki športi primerljivi z avtomobilizmom. Sam sem najboljši dokaz: kadim kot Turek, le stežka se spravim h kakršnikoli fizični aktivnosti in na splošno sem precej len. Pa vendarle! Nastopam v enem izmed najbolj tekmovalnih in gledanih športov, promoviram Slovenijo po vsej Evropi in dosegam rezultate, ki so primerljivi z dosežki preostalih vrhunskih športnikov, zato se ne morem in nočem sprijazniti s tem, da za to državo nisem enakovreden tistemu, ki se mu posreči en met, ena vožnja na zasneženi strmini ali po rečnih brzicah, ali pa nekomu, ki (bog pomagaj! ) brca žogo!
Seveda, k takemu razmišljanju me je spodbudila 'visoko intelektualna' pobuda Primoža Kosmusa za dodeljevanje doživljenjskih rent športnikom, še bolj pa številne razprave, ki jih je s tem sprožil. Še posebej sem bil zgrožen nad podatkom, da v Sloveniji 144 športnikov prejema športne štipendije, da jih je 117 zaposlenih v državni upravi, 11 pa deležnih posebnih in zelo visokih pokojnin.
Ne! Ne boste me prepričali, da imamo v Sloveniji 272 vrhunskih športnikov, ki si to zaslužijo (ne pozabite, da ta številka verjetno ne obsega športnikov, ki tekmujejo v ekipnih športih z žogo). Zagotovo pa vem, da se le eden izmed njih (Miran Stanovnik) ukvarja z 'bencinskim' športom.
No, morda je lepo in prav, da država skrbi za svoje športne 'ambasadorje', prav je, da jim omogoča brezskrbno eksistenco in razmere za treninge ? a ne s kvazislužbami v represivnih organih! Prav tako ni prav, da nima kriterijev za vrhunske športnike, še manj pa, da svojo 'dobrodelnost' zaračuna po nerazumno zasoljenih cenah – Tini Maze so, denimo, od 27 tisoč evrov nagrade, ki si jo je priborila za zmago na Zlati lisici, dobesedno ukradli 41 odstotkov ? za davek. Kakšen davek neki! ? !
Na tej točki se že znajdemo v začaranem krogu. Šport, kultura, znanost . . Do kje seže odgovornost države in kje se začnejo zakonitosti trdega kapitalizma, ki so en sam boj za golo preživetje? Meje so vedno bolj zabrisane.
Sam rešitve za zares zaslužne vrhunske športnike ta hip ne vidim. Osebno ne želim biti športnik, ki bi ga država poceni kupila s službo v Policiji! Raje sem le dirkač, ki bo že nekako napraskal drobiž za nove gume. Sploh pa so nagrade za zmage tako zelo nizke, da celo države ne zanimajo!
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja