Ideja za tokratno kolumno je bila popolnoma drugačna. Želel sem pisati o prijetnih stvareh, o pozitivnem presenečenju, o zanimivi prihodnosti.
Pa me je presekala novica, pravzaprav klic sredi noči, ki je v mojo glavo vnesel neskončno vprašanj. Tudi zato, ker se je zgodilo tako nepričakovano, tako neresnično, da pravzaprav nisem hotel verjeti.
Za nesrečo na cesti je lahko krivih več dejavnikov. Včasih težave povzroča že cesta, ovinek ali nespretno postavljeni javna razsvetljava in prometni znaki, največkrat pa neprevidnost udeležencev v prometu, in ja, lahko smo krivi tudi sami. Takrat, ko smo za volanom neprevidni, ko smo prehitri ali nezbrani. Na motociklu je to še bolj izrazito. Majhna napaka je lahko usodna. Vendar pa ... Ste se kdaj vprašali, ko ležerno sedite za volanskim obročem, koliko napak nam je kot vozniku v avtomobilu odpuščenih, ko se zgodijo, pa posledic sploh ni? Ste se kdaj vprašali, katere neumnosti vse lahko počnemo za volanom, pa se prav tako ne bo zgodilo nič tragičnega? Morda bo v skrajni sili počila guma ali se zvil delček pločevine.
Pa ste se morda vprašali, kako bi lahko vse te neprevidnosti vplivale na koga drugega? Morda na voznika drugega avtomobila, morda na njihove sopotnike? In ne nazadnje, ste se vprašali, kako lahko vaše, da, prav vaše, napake vplivajo na voznika motocikla?
Verjetno se vas tega večina (še) ni nikoli vprašala. Velika večina se vas nikoli ni vprašala, kaj bi se lahko zgodilo, če bi pač zato, ker bi se vam mudilo kamorkoli že, prevozili rdečo luč, izsilili motorista na prednostni cesti z neprednostne ceste ali pa mu pač kakorkoli drugače zaprli pot.
Če se še niste vprašali, vam zdaj odgovorim jaz. Jaz, ki sem ta trenutek še živ. In to samo zato, ker vam tega ne more odgovoriti moj prijatelj. Zato, ker ga ni več med nami. Zato, ker se je zgodil nesrečni splet okoliščin. Zato, da bomo vsi skupaj razmislili o zgoraj postavljenih vprašanjih. Ne odgovorili, vsaj razmislili!
Veste, na motociklu se ljudje radi vozimo zaradi različnih razlogov. Nekateri zagotovo pretiravajo in tiste obsojam (in ostali normalni motoristi prav tako), a ostali smo na motociklu zato, ker uživamo v vožnji, s katero smo povezani z naravo, jo vonjamo in opazujemo. Pri tem početju ne divjamo, ne izsiljujemo in ne tvegamo glave. Kar pomeni, da niso vsi vozniki motoristi enaki.
Tudi Simon ni bil. Bil je hiter voznik, a preudaren. Takrat, ko se je želel voziti hitro, se je s svojim avtomobilom ali z motociklom odpeljal na dirkališče. Ta je bil itak njegov drugi dom, saj je na njih nekoč tudi dirkal. V zasebnem življenju pa je bil previden. In predvsem izkušen. A tistega usodnega večera, ko se je vozil s svojim starodobnim motociklom, tega ni pričakoval. Ni pričakoval in mi vsi z njim ne, da previdnost, znanje in vsekakor splet okoliščin ne bodo na njegovi strani. Splet nepregledne ceste (ki bi lahko bila, če bi tudi tisti, ki so odgovorni zanjo, malo razmislili, precej bolj pregledna), trenutka, časa, kraja, premajhne pozornosti. Kaj takega bi se v danih okoliščinah lahko zgodilo vsem nam, zato je pač na cesti treba biti previden.
Tudi zato bi rad samo to, da bi se te besede vsaj koga dotaknile. Rad bi, da bi morda kdo pomislil, ko se mu mudi, da je previdnost vredna več kot malenkostna zamuda. Rad bi, da bi kdo, ko mu bo med vožnjo zazvonil telefon, rekel, ah, zdaj vozim, bom pogledal oziroma odgovoril kasneje, ko bom to lahko storil varno. Ker s to potezo boste morda komu rešili življenje. S to potezo bo prihranjene ogromno bolečine. S to potezo boste morda celo zgled komu, ki zato česa podobnega ne bo storil vašim bližnjim. Življenje je namreč začaran krog, poti se srečujejo nepričakovano.
Na žalost se tako tudi končujejo. Nikoli več ne bom slišal njegovega smeha, nikoli več ne bom z njim rekel kakšne besede o avtomobilih ali motociklih. Nikoli več mi ne bo povedal česa zanimivega. Nikoli več ne bom videl njegovih bližnjih veselih, ko bo beseda nanesla nanj. Nikoli več ...
Dragi Simon, počivaj v miru.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del