Pred davnimi časi smo bili avtomobilisti še skupnost, ki si je pomagala, isto čutila in se enako obnašala. Danes, ko smo avtomobilisti potrošniki, avtomobili pa konfekcija občutka, pripadnosti ni več. Razen včasih …
Smučanje med božičem in novim letom. Žena poseduje zanesljiv nemški avtomobilček, a kot izkušen zimski športnik in poznavalec krutega alpskega vremena vztrajam pri svoji stari japonski kanti, katere edina prednost je, da ima štirikolesni pogon.
»Kaj bo, če pade meter snega?« je zimska krilatica vsakega odgovornega moškega (da meter snega v Alpah ni padel že od osemdesetih let prejšnjega stoletja, pri vsem skupaj ne igra vloge).
Zmaga seveda moja in ostareli Nissan sopiha po avstrijskih dolinah. Romantični apartma v romantični vasici, kjer se diči Porschejev muzej. Apartma se imenuje – Manta.
Drugo jutro se pripraviva za smučanje, a Nissan le kihne in zaganjalniku na kraj pameti ne pride, da bi zavrtel agregat.
»Najbrž sem pustil kaj prižganega,« je bolj kot ne ponesrečen izgovor, a žena se drži stoično; sleče smučarsko opremo in se odpravi brat knjigo nazaj v stanovanje. Sam se znajdem sredi tuje dežele z avtom, ki ne vžge. Odprejo se vrata stare gostilne, v kateri so apartmaji, in na vratih je lastnik.
»Imate morebiti kable?« vprašam v svoji nepopolni nemščini, a na srečo gre za najbolj pogost stavek, ki ga moški pozimi izreče drugemu moškemu.
»Seveda!« in ne mine minuta, ko mož pride izza vogala ne le s kabli, temveč tudi z akumulatorjem. Še preden mi uspe vprašati, kdo ima dodatni akumulator kar na polici, mož priklopi plus na plus, minus na minus in gremo. Pa se motor Nissana spet ne zažene.
»Grem po drug akumulator,« pravi mož in priteče z drugo baterijo. Spet nič.
»Grem po svoj avto,« nadaljuje moj junak dneva. Pripelje ogromno bavarsko pošast in malo zmedeno gledava, kje sploh ima akumulator. Najdeva plus, minus malo improvizirava, a Nissan ostane mrtev. Oba istočasno preideva do diagnoze.
»Die Batterie ist kaputt!«
»Nič, peljem vas po novo!« Nabaše me v BMW, odpeljeva se nekaj kilometrov do bencinske – prazniki so, skoraj vse je zaprto – kupim nov akumulator in hajdi nazaj.
Pol mojih problemov je sicer mimo, a še vedno ne vem, kako bom preklemansko reč, brez orodja in z dvema levima mehaničnima rokama zamenjal.
Prideva do žalostnega Nissana, mož odpre svoj prtljažnik, v katerem prevaža za manjšo delavnico orodja.
Brez veliko besed se spravi nad Nissanov akumulator, ki je pričvrščen komplicirano in nelogično, kot to znajo (ali so vsaj davno tega znali) zgolj Japonci. Vsaj tako mi zatrdi moj mehanik iz nebes.
Zdaj sva že taka frenda, da si ga upam vprašati, kaj mehanik počne z apartmaji. Oziroma kaj lastnik apartmajev, hotelčka in gostilne (vse to je v eni stavbi) počne z izvijači in nasadnimi ključi. Predvsem pa, kaj počne z vso to neskončno prijaznostjo in ustrežljivostjo.
Zgodba, ki mi jo pove, je naslednja.
Je lastnik gostilne iz sedemnajstega stoletja in tudi lastnik dvanajstih Oplovih starodobnikov. Izključno Oplovih avtomobilov iz sedemdesetih in osemdesetih let. Pa se mi posveti. Apartma tik ob mojem se je imenoval Senator, a sem mislil, da se tako imenuje, ker je še posebej luksuzen, moj apartma, Manta, pa se imenuje po ribi … Šele pozneje opazim, da tudi ostali apartmaji nosijo imena, kot so Kadet pa Rekord ipd.
Mož, ko ne skrbi za apartmaje, dela na svojih avtomobilih. In zato mu je menjava akumulatorja pred zajtrkom nekakšno ogrevanje. Ob delu, ki bi mene spravilo na rob živčnega zloma, je iskreno užival, in ko sem se mu hotel na vsak način nekako oddolžiti, je zgolj odmahnil z roko.
»Malenkost,« je rekel in odšel. Ali šraufati Opla ali pospravljati sobo, mi ni povedal.
Takšna prigoda človeku ogreje srce in hvaležen sem tistemu akumulatorju, da se je odločil crkniti sredi zime, sredi Avstrije in sredi praznikov.