Težko si je predstavljati življenje brez avtomobila. Tako je bilo zame vsaj do nedavnega. Ampak poglejmo, kaj se lahko zgodi in predvsem, kako hitro se lahko zgodi. Malce je bil kriv covid, malo me zadnje čase vozijo drugi, malo delavnike preživljam v urbanem okolju z urejenim javnim prevozom. In sem se zadnjič v grozi zalotil, da sem nehal voziti. Da sem nehal uporabljati avtomobil!
Zgodilo se je nekaj, za kar sem mislil, da je povsem nemogoče. In to tako, da sem komajda opazil.
Avto je z menoj že štiri desetletja. Neprenehoma. Kot mlad človek sem se tresel, ko sem dobil svoje prvo vozilo; tresel sem se, ko so mi dali dovoljenje, da ga lahko upravljam. In potem sem nekoč opazoval, kako je meni ljuba oseba v zimi življenja zbrala še zadnje atome moči, da se je pred zdravniško komisijo toliko ojunačila in jih vse skupaj prepričala, da ji podaljšajo vozniško dovoljenje. Ker bi ji odvzem možnosti, da vozi avto, pomenil ekspresno razčlovečenje.
Takrat sem menil, da je avto ne le logistična, pač pa tudi bivanjska ali, če hočete, filozofska kategorija, ki je v tem stoletju obstoja postala nezamenljivo povezana s človeškim bitjem.
In potem me tri mesece neuporabe avtomobila sestreli z mojega visokoletečega prestola.
Tri mesece neuporabe avtomobila in pozabil sem ga ... Trikrat zatajil kot Peter križanega. Ko sem ga nehal uporabljati, sem o njem tudi nehal razmišljati in … In preživel!
Na delovno mesto se nas, kar je redna delovno-migrantska praksa, vozi večja skupina. Štirje. In naključje je hotelo, da mi ni potrebno za volan. Zleknem se na zadnji sedež, glasba v ušesih in upanje, da voznika ne premaguje spanec. Na delovnem mestu, v eni evropskih metropol, imajo do popolnosti urejen javni promet, nenormalno visoke parkirnine pa v kali zatrejo vsako misel o posedovanju avtomobila. Potem proste vikende izkoriščam za sproščanje v naravi in preživljanju časa z družino.
In avto je izpadel iz konkurence. Temni predmet poželenja, ki sem mu posvečal toliko časa, denarja, delno celo poklicnega življenja, se je odpeljal iz zavesti …
Kot rečeno – nikoli si ne bi mislil, da je kaj takšnega sploh mogoče. In zdaj: »Ali ga pogrešam?«
Če dobro premislim, pogrešam stroj, njegove skrivnosti, novosti, ki jih objavijo avtomobilski proizvajalci, vznemirjenje ob razkritju novega modela … take reči. A do slepe ulice, v katero se je avto zapeljal skupaj s sodobno mobilnostjo, ne čutim nobene nostalgije. Natrpane avtoceste, zastoji, težave v industriji, zmedeno načrtovanje avtomobilske bodočnosti … Da so vsi ti vidiki sodobnega avtomobila izginili iz moje zavesti, jemljem kot prednost. Je že v tako ali tako prenapolnjeni glavi več prostora za kaj drugega.
Seveda se bo avtomobil vrnil v moje življenje. Tako ali drugače. In ko se bo, bom vožnjo cenil bolj kot takrat, ko je bila samoumevna ali celo nadležna. A naučil sem se tudi tega, da bom vožnje poslej pazljivo izbiral. Da ne bodo le premikanja, vsa histerična od naglice, pač pa bodo vožnje uživancija zaradi vožnje same. Kajti zadnjič me je spreletelo in ne vem, ali je to znak staranja ali želje po ponovnem odkritju avtomobila.
Rad bi si kupil rabljen avtomobil. Na trgu se namreč oziram za ogromno nemško limuzino s preloma tisočletja.
Besedilo: Marko Radmilovič · Foto:
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del