Busheva Ljubljana

Čisto neobremenjeno opažanje s ceste: del ljudi negoduje in govori grde besede (tudi o ameriškem predsedniku, njegovi soprogi in o naši oblasti), drugi del pa se le nečimrno drži in si najbrž misli tisto, kar prvi govorijo. Tretjih ni.

20. 6. 2008

Tole je z Avto magazinom povezano prvič zato, ker je naša redakcija ravno na eni od točk, kjer je promet onega dne bolj miroval, kot se je gibal (in sem spadajo tudi pešci), in drugič zato, ker je naše delo neposredno vezano na promet. Do neke mere tudi peš.

Najbrž deželi, ki bo gostila ameriškega predsednika, z njegovega urada (ali protokola) sporočijo pogoje (varovanja in varnostnih ukrepov), ki jih njihov veliki mož med obiskom zahteva.

Kdo natanko ve, kako se ob tem odzovejo druge evropske države; zagotovo imajo večje izmed njih (že številčno pa tudi gospodarsko) povsem druge izhodiščne pogoje kot mi.

Vemo pa natanko, kako smo se odzvali mi. Se pravi: naša oblast. Kaj je bilo v teoriji (na papirju), niti ni pomembno, pomembno je novinarsko objektivno opaženo stanje na cestah. Poslušamo in opazujemo dejansko stanje ter 'prizadete' pešce: niti v sanjah si nismo mislili, da imamo (plačujemo! ) toliko policistov obeh spolov.

Drugič: promet miruje. Dobesedno in merjeno v večjih delih ure. Marsikdo ne ustavi motorja, ker je vroče; kdo ve, koliko svinjarije smo spustili v zrak, ker je gospa Grmičkova blagovolila ogledati si Ljubljano (iz avtomobila? ).

Tretjič: uradno se gospod Žbun sploh ni zmenil za našo prestolnico, prišla je le njegova gospa.

Četrtič: policisti nimajo piščalk, na ubogi narod naš se obračajo z žvižganjem (konkretno g. št. 3738202), ne znajo odgovoriti, koliko časa bo še trajala zapora (kaže, da iznajdba z imenom voki-toki nima navodil za uporabo), in sploh so popolnoma nevedni.

Petič: narodu prekipeva, čez cesto, ki je dolge minute zaprta, nenadoma v trumi odrine kot izbrani narod prek Rdečega morja.

Šestič: iz večini znane naprave za pogovore na daljavo po kakih 15 minutah slišimo, da je kolona pred Torovim; mi torej tule igramo ovce.

Sedmič: ves čas Ljubljano preletava helikopter Policije, za katerega gorivo plačujemo mi. In tako naprej.

Pa se vprašam: sta gospod in gospa Grm prišla v Slovenijo ali v Evropo? Je prišel gospod podpisat sporazum o prilivu dveh milijonov dolarjev nepovratnih sredstev za razvoj slovenske prometne infrastrukture, rešit kak globalen problem ali le popolnit svoj koledar obiska Evrope? Komu je bila vsa ceremonija v interesu: celotnemu narodu ali lahko izmed dveh milijonov Slovencev izluščimo ime, morda dve, tri?

Bush je na koncu menda omenjal nekaj v zvezi z najlepšim kotičkom, ampak menite, da v drugih 'prijateljskih' državah pove (besedilo mu itak napišejo drugi) kaj drugega?

Vse bolj kaže, da smo Slovenci zares cankarjanski narod in si svoje države morda res ne zaslužimo. Ampak tale zgodba utegne imeti tule še kakšno nadaljevanje.

Vinko Kernc