Predstavljajte si osem kilometrov čistega adrenalina. Že 100 metrov po startu se začne trdo delo z zahtevnim levim ovinkom, sledi mu desni med ograjami v peti prestavi, odsek skozi gozd, trije desni 'hardi', ki se vedno začnejo iz hitrih levih in je zaviranje pred njimi zelo težavno.
Sledi ravnina, na kateri dosežete 250 km/h (seveda je eden izmed 'hardov' takoj za njo), in tako naprej do cilja, ki je za S-om, v katerega na slepo zapeljete z več kot 230 km/h … Povprečna hitrost je več kot 160 km/h! To je Ecce Homo, dirka v češkem Šternberku, na kateri so dirkalniki prvič zaropotali že leta 1905, okroglih 30 let pa je stalnica evropskega gorskega prvenstva.
Potem ko smo lani prav na tej dirki zmanjšali težave z zavorami in ko sem v zadnji vožnji dosegel zelo dober čas, sem letošnjo dirko nestrpno pričakoval in se je neznansko veselil. Bal sem se le slabega vremena, za vse drugo pa sem nameraval poskrbeti sam. No, vreme je bilo idealno, sam pa sem poskrbel za veliko – težav!
Zgodba je potekala približno takole (v skrajšani obliki): po počasnem prvem sobotnem treningu, ki ga vedno izkoristim za vnovično spoznavanje steze, sem se odločil, da že v drugem pritisnem do konca. Kot na večini evropskih dirk sta samo dva treninga, na tako zahtevni stezi, kot je Šternberk, pa je to občutno premalo.
51 sekund po startu sem s polnim plinom v četrti prestavi (205 km/h) pripeljal do hitrega (in ozkega) desnega ovinka v gozdu, ki ga večina konkurence vozi v tretji prestavi. Ostal sem v četrti, za hip spustil plin, hitrost je padla na 165 km/h, takoj zatem pa sem znova pohodil do konca. Prehitro! Zadek je zdrsnil – prvi hip sem mislil, da ga bom ujel – takoj zatem pa se je že izmuznil mojemu nadzoru. Trčenje v ograjo je bilo neizogibno. Poškodbe sprednjega spojlerja, vpetja zadnjega desnega kolesa in zadnjega spojlerja so bile še relativno skromen izkupiček te moje napake.
Že pred polnočjo je bil moj dirkalnik pripravljen za nedeljsko dirko, večja težava pa je bila 'poštimati' mojo glavo in morebitne 'notranje poškodbe'. Ampak tudi to je odlično uspelo. Na prvo vožnjo sem se odpravil izjemno skoncentriran – kot da ne bi bilo nobene nesreče.
Odlično je šlo vse do zadnjega kilometra steze. Tam sem dohitel dirkača, ki je startal 30 sekund pred mano, in se za njim počasi pripeljal v cilj. Kljub temu sem imel deseti čas, kar me je pošteno presenetilo (izgubil sem med šest in osem sekund) in navdalo z optimizmom. Žal pa je bil ta optimizem kontraproduktiven.
Ponovitev prve vožnje se mi ni posrečila. Preveč sproščen in poln samozavesti sem nizal napako za napako in dosegel le dve sekundi boljši čas. Katastrofa! Pika na i tega razburljivega dneva je bila rumena zastava (ovira na stezi) v drugi vožnji. Tokrat mi ponovitve vožnje niso dovolili (sporna odločitev! ) in moral sem se zadovoljiti s skupnim osmim mestom.
No, v Šternberku je to zelo solidna uvrstitev, bila pa je daleč pod mojimi pričakovanji. Jasno, telemetrija je pokazala, da tudi dirkalnik po sobotni nesreči ni bil sposoben veliko boljšega rezultata (hitra popravila na dirkah so vedno zasilne rešitve), a tokrat sem bil vsega kriv sam.
Saj veste, račun brez krčmarja, golob na strehi itd. V nogometnem besednjaku: ta konec tedna ni bil moj dan! Kakorkoli, komaj čakam Ecce Homo 2011. Nekaj sekund mi je še vedno dolžan.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja