Tale barvna prispodoba je več kot samo dobra. Ne glede na to, ali gledamo črno-belo ali v barvah, prispodoba velja. Ves smisel je namreč v tem, da je med belo in črno še cel spekter sive, če gledate črno-belo, ali cel spekter barv, če gledate barvno.
Iz fizike na cesto. Policaji so tam v najlepšem in najpreprostejšem položaju, oni vidijo le črno in belo. Si naredil prekršek ali ga nisi.
Resnične razmere so seveda povsem drugačne. Da bi promet potekal tekoče, je tu in tam treba narediti kak (manjši, da ne bo pomote) prekršek. Pa saj ni treba daleč; v večjih mestih (na vpadnicah in drugih širokih cestah) ali na avtomobilskih cestah pogosto vsaj polovica voznikov vozi (nekaj) hitreje od omejitve. Nikogar (razen kakega policaja, ki mora oddelati 'n' hitrostnih prekrškarjev tega dne) ne boli, promet pa teče.
Tule, blizu naših prostorov, je ('drugo') križišče, ki je tik za prvim, večjim križiščem. Če hočeš zapeljati v drugem desno, se moraš v prvem postaviti na rumeni pas, rezerviran za avtobuse. V nasprotnem primeru je pri normalni gostoti prometa možno, da v drugem ne boš mogel zapeljati desno. Nikogar (razen kakega voznika avtobusa tu in tam, najbrž zaradi kakih osebnih nagnjenj) ne boli, promet pa teče.
Kljub vse gostejši pozidanosti naših mest je tam še vedno veliko površin, ki so 'proste'. Avtomobilov je vse več, prostora zanje vse manj, pa vozniki ponekod redno parkirajo na takšnih mestih, ki sicer uradno niso blagoslovljena za parkiranje. Po navadi so celo prekrita s peskom ali z asfaltom, tu in tam gre celo za pločnik, a za takšnega velike širine in z izjemno redkim prometom pešcev. Nikogar (razen kakega mestnega redarja, ki mora spisati 'n' parkirnih prekrškov tega dne) ne boli, promet pa teče – oziroma nemoteče stoji.
Obstaja seveda tudi druga plat medalje. Če ne bi bilo ustreznih zakonov ali če bi bilo splošno znano in uveljavljeno, da se (nekatere) zakone (ponekod) sme kršiti, bi prišlo do nereda; zaradi prevelike zmede pri izjemah v primeru, da bi se zakone ponekod smelo kršiti, ali zaradi nerazumevanja prometnega sožitja, če (ustreznih) zakonov ne bi bilo.
Pa smo znova pri policajih. Domnevam, da so tudi oni, ne glede na rang, potem ko slečejo uniformo, zelo podobni nam, ki je nikoli ne oblečemo – po telesni zgradbi (in genomu), po razmišljanju, po značajih in po navadah. Domnevam tudi, da sem ter tja store kak prometni prekršek, ko niso v uniformi, saj ga navsezadnje tudi takrat, ko so.
Ampak v trenutku, ko opravljajo svojo delovno obveznost na terenu, vsa sivina in vse barve izginejo. Ostaneta le črna in bela.
Vinko Kernc