Čustva

Ni težko lagati. Igrati neprizadetost, hvaliti se z jeklenimi živci . . Toda samega sebe se ne da preslepiti. Pridejo trenutki, ko se zunanja podoba sesuje v prah in čustva udarijo z vso močjo. Ko pustiš dirkalnik sredi steze, brcaš obcestne količke, padeš na kolena, kolneš ter poveš svojim najbližjim tisto, česar pri zdravi pameti ne bi smel (in nikoli tudi ne bi)!

Vladimir Stankovič (foto: Aleš Pavletič) Aleš Pavletič
17. 8. 2009

Po (edinih) stotih metrih drugega sobotnega treninga v Ilirski Bistrici nisem mogel nadzorovati svojih čustev. Celo ne spomin se vsega, kar sem povedal in naredil, vem pa, da sem čepel v boksu s čelado na glavi vsaj še pol ure in se zelo počasi ohlajal.

Potem ko sem prišel k sebi, sem si moral priznati, da me nastop v ­Bistrici obremenjuje bolj, kot si želim, da so uvodne težave z dirkalnikom ter premalo kilometrov in izkušenj le pustili določene posledice, ki sem jim kos, le da se jih ne da tako lahko odpraviti, še manj pa zanikati.

Drugače pa je mojo (pre)burno reakcijo po odpovedi bencinske črpalke povzročila ena sama misel: »Spet ne bom dovolj treniral in spet bom šele na dirki ugotavljal, kaj bi moral narediti že na treningu, a mi ni uspelo – tako kot na vsaki dirki letos! « Vem, vem, ta trenutek se tudi meni to ne zdi nič posebnega, še manj tragičnega. A ko si poln adrenalina na startu in ko se srčni utrip spogleduje s številko 200, marsikaj vidiš v drugačni luči.

Kakorkoli že, na nedeljsko vožnjo v Ilirski sem se odpravil brez treninga, z novim dirkalnikom, s katerim imam manj kot 200 prevoženih kilometrov, obremenjen s pričakovanim rezultatom ter pod pritiskom javnosti, poslovnih partnerjev, prijateljev in vseh tistih, ki verjamejo vame.

In vendar sem strašansko užival v vsakem metru steze. Moj Reynard Ford je res čistokrvni dirkalnik. Že do prve šikane sem ga pognal do 252 km/h, še več adrenalina in užitka je bilo v ciljni kombinaciji: v peti prestavi s polnim plinom v rahli levi ovinek, močno, a kratko zaviranje in s polnim plinom v četrti prestavi skozi desni (ciljni) ovinek – občutkov ob tem se ne da opisati z besedami!

Če pustim čustva (taka in drugačna) po strani, sem se letos v Ilirski Bistrici naučil veliko. Lionel Regal mi je precej pomagal z nasveti glede nastavitev in tudi vožnje. Ugotovila sva, da imam predolgi četrto in peto prestavo, da mi dirkalnik v počasnih ovinkih preveč uhaja čez sprednji del (za drugo vožnjo smo zamenjali vzmeti) ter da moram prav v počasnih ovinkih nekoliko spremeniti način vožnje – imeti večjo vhodno hitrost in odločneje pospeševati. In prav Regal ostaja moj cilj. Trenutno mu še nisem dorasel, vem pa, da bo prišel čas, ko ga bom premagal.

Kot eno izmed pomembnih bistriških zmag pa štejem izjemno organiziran promocijski del mojega nastopa. V sodelovanju z Mobitelom, Siolom in Debitelom nam je uspelo pripraviti poseben VIP-prostor, v katerem smo poslovnim partnerjem in povabljenim gostom iz prve roke predstavili vrhunski dirkaški spektakel ter multimedijske zmogljivosti sodobne digitalne tehnike.

Zelo vesel sem bil, da so povabljenci zadovoljni in polni vtisov odhajali domov.

Pred mano pa je bila dolga noč pregledovanja posnetkov, telemetrije in temeljite analize vsakega centimetra steze. No, ja. Tudi to je del dirkaškega življenja. Včasih bolj, včasih manj prijeten.

Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)