V športnem delu te številke Avto magazina lahko preberete reportažo z dirke, ki ji organizatorji še vedno trmasto pravijo Dakar rally raid. Pa ni Dakar. Nanj so ostali le še spomini.
Dakarski reli so v njegovih prvih časih, ko je še vladal pokojni Thierry Sabine (in ko se ekipa, ki je dirko organizirala po njegovi smrti, še ni izpridila), zaznamovale izjemno dolge tekmovalne preizkušnje (vsaj nekaj jih je bilo dolgih po 700 kilometrov in več), neskončne sipine, visoke dnevne temperature, nepredvidljivi in kolesa požirajoči feš-feš, nevarna puščavska trava in predvsem nenadomestljiva vloga navigatorjev. Brez njih vozniki na neskončnih sipinah ne bi našli kontrolnih točk, brez vrhunskega navigatorja ni bilo mogoče zmagati.
Sedanja ekipa organizatorjev je na tradicijo Dakarja pozabila, zanima jih le denar. Traso dobi tisti, ki plača največ, ob tem pa jim je popolnoma vseeno, da je že vnaprej jasno, da bo treba etape odpovedovati, ker vremenske razmere v tistem delu sveta v tem času pač niso naklonjene suhemu dirkanju. V resnici jim je to celo všeč, saj prihranijo na desettisoče evrov za gorivo.
Dirka je za tekmovalce vseeno naporna, seveda, in jasno je, da lahko zmagajo le vrhunski dirkači v vrhunski tehniki, a čara Dakarja pač ni več.
Zato verjetno ne boste presenečeni, če zapišem, da 'Dakar' spremljam le še po 'službeni dolžnosti'. Iz veselja, kot sem ga nekoč, pa raje spremljam Africa Eco Race – dirko, ki je točno tisto, kar je bil nekoč Dakar. V Afriki, na sipinah. Manjkajo ji sicer res dolge etape (tekmovalni deli so večinoma dolgi okoli 400 kilometrov), a tu izpod koles vsaj leti voda, in ne pesek. In zmagujejo tisti, ki se znajdejo na sipinah in imajo dobre navigatorje, kot se za pravi Dakar spodobi.