Dejstva, vprašanje in preprosta logika

Dejstvo: te dni je začel veljati novi cestnoprometni zakon.

27. 5. 2008

Dejstvo: razen drastično povečanih kazni ne prinaša ničesar novega.

Dejstvo: če se bo letos slučajno zgodilo manj prometnih nesreč z najbolj tragičnimi posledicami (beri: manj mrtvih), se bo nekdo (ali več njih) glasno tolkel po prsih.

Vprašanje: kaj pa, če bo ravno nasprotno?

Preprosta logika:

1. Za začetek bodo vsi odgovorni tiho.

2. Če bo kdo (slučajno) dregnil v osje gnezdo, bodo tisti, ki bi se sicer tolkli po prsih, našli m (zdaj že poznate to ogromno številko) razlogov, zakaj je to tako.

3. Vsekakor tisti, ki bi se sicer tolkli po prsih, ne bodo krivi.

4. In po tej isti preprosti logiki: če je novi zakon vzrok za izid, da je mrtvih manj, je potem tudi obratno – je tudi vzrok za izid, da je mrtvih več, če bo čas seveda tako pokazal.

Tole pa postane nadvse nerodno. Predpostavimo, da bo mrtvih več. Logika torej pravi, da je kriv novi zakon. Ampak zdaj so stvari nadvse nerodne: če je nekdo mrtev, se išče krivec. In krivci so pisec zakona, tisti, ki ga potrdi, in/ali tisti, ki ga sprejme. In če na krivca lahko pokažemo s prstom, mora za povzročitev smrti nekomu odgovarjati. In kazni za povzročitev smrti niso majhne, tudi če upoštevate vse olajševalne okoliščine. Le neprištevnosti (vsaj upam) nekako ne bo modro dokazovati krivcem, čeprav bi o tem po vsebini novega zakona lahko razpravljali že danes.

Nerodno bo sicer dokazati, kateri izmed mrtvih so tisti, ki so mrtvi zaradi novega zakona. Toda nič ne de: izhajamo lahko s stališča, da so vsi mrtvi mrtvi zaradi novega zakona, pa naj kdo dokaže drugače.

Takšno razmišljanje sicer spominja na šalo, ko nekdo pravi: za pet odstotkov prometnih nesreč so krivi vozniki pod vplivom alkohola; za preostalih 95 odstotkov so torej krivi trezni – in te je treba 'iztrebiti'. Ampak na šalo spominja tudi novi zakon – ki v nekaterih primerih predvideva celo desetkrat višje kazni kot v Nemčiji, če upoštevamo samo denarni del.

Upam, da mi psihologija v tem primeru dovoljuje primerjavo razmerja med državo in državljanom z razmerjem med staršem in otrokom. Če dovoljuje, potem se zdi državljan kot otrok predpubertetnik, na čigar vzgojo je država kot starš prvih 12 let malce pozabila, zdaj pa ga za vsako malenkost oklofuta, za večjo napako pa kar prebuta.

Tile naši zakonodajalci so res čudni liki; najbrž še nikoli nihče ni slišal, da je treba problem reševati pri koreninah, ne pa puliti listov.

Iskreno upam, da bo mrtvih manj kot lani, pa ne zaradi zakona. Iskreno pa tudi upam, da če je že ni nič drugega doslej, naj vsaj tale zakon tole vlado dokončno pospravi s koledarja.

Vinko Kernc