Elektronike v avtomobilih je, tega smo skozi leta vajeni, vse več. Začelo se je z avtoradii in varnostnimi dodatki, meja, do kod se bo razširila, pa tako in tako ni.
A vseeno, prav zanimivo je videti, kako na prvi pogled začetniško je vse skupaj narejeno. In razloga sta seveda dva: varnost (oziroma zanesljivosti) in marketing. In posledično seveda cena.
Prvi je jasen: če se vam za nekaj sekund zatakne program na računalniku ali če se odloči, da ga bo treba ponovno zagnati, je to sicer nadležno (in utegne prinesti nekaj dodatnega dela), a nič kaj dosti več kot to. Če se to zgodi v avtu (in enako velja za letala, medicinsko opremo . . ), recimo pri sistemu za stabilnost, so posledice lahko zelo zelo hude. Zato morajo biti tovrstne stvari čim bolj zanesljive, kar seveda pomeni tudi čim manj navlake, ki programje po nepotrebnem dodatno zaplete. Več vrstic kode je v igri, večja je možnost za napako.
Pri manj kritičnih sistemih, recimo infotainmentu, je zabavnih dodatnih funkcij, ki niso življenjsko pomembne, vedno več. Več funkcij navigacije, upravljanje iPoda, USB-priključki, satelitski radio. Vse seveda, če se le da, integrirano v en kos opreme in programja. In zato se temu, da se navigacija tu in tam popolnoma zatakne, da predvajalnik glasbe z USB-ključka nekaj časa trmasto vztraja, da ključka ni v reži, čeprav je, ne čudimo. A hkrati si ne mislimo, da gre za slabo kakovost programske opreme; ne, stvar spada pod oznako zanič avtomobil.
A po drugi strani uporabniki zahtevamo vedno več. Če ima avto LCD-zaslon, zakaj ne bi bil ta občutljiv za dotik? Zakaj ne bi mogli nastavljati barv? Zakaj ne bi mogli samo izbrati oblike merilnikov? Ne le iz že omenjenih razlogov, temveč tudi zato, ker bi tako dokončno ugotovili, da je kup opreme s seznama doplačil v resnici le kljukica več ali manj na računalniškem zaslonu z nič dodatnega stroška – le z dodatnim zaslužkom za proizvajalca. In temu se tržniki in finančniki seveda zlepa ne bodo odrekli . .
Dušan Lukič, odgovorni urednik