Ena izmed mojih večjih osebnih zmag, na katero sem tudi po dolgih letih zelo ponosen, je ta, da mi je (nekoč) uspelo prenehati iskati zunanjega krivca za vse spodrsljaje, poraze, malomarnosti, izgube, nesreče in druge nevšečnosti, ki se iz dirkaškega zrcalijo v vsakdanje življenje (ali obratno).
Smola, ki me je spremljala v letošnji sezoni, je bila kot nalašč za vnovični preizkus trdnosti samodiscipline in utrjevanje mojega globokega prepričanja – ki se je že znašlo na trhlih nogah – da moram krivca začeti iskati najprej pri sebi. Moram priznati, da so omenjene 'trhle noge' že uveljavljenega načela nevarno zazibale celotno konstrukcijo zgradbe moje splošne percepcije – počutim se kot maček s postriženimi brki!
A tako kot mačku bodo tudi meni brki sčasoma znova zrasli. Sicer ne vem, in prav je tako, koliko od sedmih mačjih življenj sem že porabil, prepričan pa sem, da bom do zadnjega praskal na vso moč. Okej, včasih bom tudi zacvilil, če mi kdo stopi na rep, a vse to nekako spada zraven, ne? Drugače pa sem imel v mislih za to kolumno (vsaj) začetek analize pretekle sezone. Pa se le stežka spravim v preštevanje odstopov in naštevanje razočaranj.
Lažje bo (predvsem pa krajše in hitrejše!), če naštejem nekaj redkih pozitivnih prebliskov, ki sem jih doživel letos:
1. Jubilejni, 15. naslov prvaka. Tokrat, spet in žal, le doma.
2. Neverjeten in nepričakovan dvig vozniške samozavesti kot rezultat dirkanja v nagajivem in nevoznem dirkalniku.
3. Posebni občutki ob dirkanju (kljub nesreči) na blažilnikih, na katerih je umrl Lionel Regal.
4. Jasnejši pogled na prihodnost, novi, drznejši cilji in natančnejša navigacija do njih, ki me, upam, ne bo zapeljala na stranpoti.
5. ... Ni petega, to je vse, kar želim odnesti s seboj iz sezone 2011! Upanje, da se bom kdaj popolnoma otresel prirojene patetike, sem že zdavnaj opustil. Vendarle se mi zdi, da jo bolj ali manj uspešno krotim. Se tudi vam tako zdi?
P. S. Tale kolumna nosi jubilejno 150. startno številko. Čestitam sam sebi, še posebno vsem tistim, ki še vedno vztrajajo z mano in mojim, prepogosto preveč zmedenim izmislekom namenjajo nekaj svojega dragocenega časa.
Vladimir Stankovič
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del