Dobri, stari časi

Danes pa malo pesimizma in nostalgije. Splet okoliščin me je prisilil, da (znova) pobrskam po starih izvodih revije Avto magazin. Pravzaprav se je v tistih dobrih starih časih imenovala še Avto.

18. 8. 2009

Imel sem srečo in čast, da sem imel priložnost iz prve roke te čase večkrat podoživeti. Kot marsikateri takratni ljubitelj bencinske tematike sem tudi jaz odraščal ob tej reviji in z njo živel. Potem sem, znova (delno tudi) s pomočjo sreče, postal soustvarjalec. Ravno za rep sem ujel še tiste čase, o katerih zdajle razmišljam.

V tejle reviji je šlo verjetno mimo bolj ali manj neopaženo (in čisto prav je tako, saj to ni bil kak višji cilj), ampak lani smo na straneh te revije objavili fotografijo štirih ljudi: Andreja Sedeja, Martina Česnja, Toma Pleterskega in moje malenkosti. Kakih 15 let ali več sem nekako v ozadju skrival željo, da fotografija nastane. Z njo sem sam sebe, rečeno s precejšnjo dozo humorja, postavil v 'hall of fame'* slovenskega avtomobilskega žurnalizma.

Z vsemi tremi prej omenjenimi sem imel priložnost precej klepetati, tudi o starih časih. Koliko zanimivih, humornih, pa tudi poučnih zgodb obstaja iz kratkega obdobja, ko so bili vsi sodelavci pri reviji Avto. Da ima vsaka zgodba vsaj tri med seboj zelo podobne različice, sploh ni hudo, prav nasprotno, lepo je videti isto stvar s teh različnih zornih kotov.

Zgodbe, o katerih govorim, so zgodbe ljudi, povezanih z avtomobili. V tistih časih so bili avtomobilski novinarji gospodje in spoštovani ljudje, katerih mnenje je v javnosti precej veljalo. Danes je popolnoma drugače: informacij je toliko, da lahko doma izza zaslona postaneš 'strokovnjak', ki mu ni mar za mnenje iz prve roke tistih, ki so izkušeni ter za to izučeni in plačani.

Tu in tam srečam koga, ki željno požira moje mnenje, in hvaležen sem mu, saj si mislim, da tudi če je edini, se še splača truditi. V splošnem pa naletim na nenaročena izobraževanja o tem, kaj in kako bi (mi, tule v uredništvu) morali početi, pisati in predvsem – misliti.

Kdor si mi upa gledati v oči in trditi, da so bili časi pred letom 1991 časi teme in železne roke, teh časov ni doživel – ne osebno, ne z izobraževanjem. Klati traparije. Koliko kritike na račun države, življenja in predvsem avtomobilov je bilo v starih revijah Avto magazin! Danes si tega tule nihče ne upa več. Časi so takšni.

S Tomom Pleterskim sva večkrat govorila tudi o tem. Na kavi, kot se reče (čeprav sva pila čaj), neformalno, nostalgično. V njem je do zadnjega gorel močan življenjski ogenj. Vsi načrti, ki sva jih gradila, bodo ostali v predalu.

*Dvorana slavnih

Vinko Kernc

vinko.kernc@adriamedia.si