Kriza je v gospodarstvu naravna reč, ki si sledi v obliki sinusoid. Včasih je večja, včasih manjša, včasih traja dlje, včasih manj časa, pri nekaterih je bolj izrazita, pri drugih manj, nekateri jo znajo (delno) skriti, drugi so pri tem manj uspešni. Ampak krize so; tudi v avtomobilizmu.
Kriza je lahko finančne vrste, lahko gre za krizo imidža, ponavadi pa druga sledi prvi. Da je torej Fiat preživljal še eno od kriz, ni nič posebnega; menda ni avtomobilske znamke, ki je kriza ne bi že večkrat bolj ali manj prizadela.
Fiat je še posebej na udaru. Medtem ko italijanski avtomobilski industriji nenaklonjeni mediji marsikatero znamko obidejo, so prav pri Fiatu zelo glasni, tudi ko vzroka za glasnost ni več.
Po takšni glasnosti se je težko vrniti na pota stare slave. V tem trenutku ima Fiat odlično in zelo konkurenčno paleto vozil, tudi če Cromo prištevamo sem le pogojno. Ampak če se bo (in trdno verjamem, da se bo) Fiat znebil slabega glasu, bo postal močan in zelo nevaren.
Marchionne (55) je netipičen Italijan in velik človek. Takole na oko meri kakih 1, 8 metra, ampak velikost v metrih je tu postranska; človek ima karizmo in vliva zaupanje. Govori počasi, brez rok, preudarno in brez mašil, kot je » . . in pa . . «, njegov nastop je suveren, na trenutke tudi odrezav, a ne žaljiv. Na vsako vprašanje odgovori smiselno, če tako hoče, in natanko ve, kaj hoče. Lahko govori italijansko ali perfektno angleško in med govorom zmore brez trzaja zamenjati jezik. Uspešno združuje (italijansko) vročekrvnost in (recimo švicarsko) preudarnost.
Na vprašanje enega od novinarjev, koliko je stal dogodek ob lansiranju novega 500, je odgovoril: »Ti podatki so vedno skrivnost, lahko pa povem, da se to ne bo poznalo pri izkazu uspešnosti poslovanja Fiata.« Da Fiat, odkar je v njegovih rokah, deluje uspešno, jasno govorijo številke; Fiatov dolg je na primer v treh letih zmanjšal na destino.
Serija nevšečnosti, ki so bile delno tudi povsem Fiatova ‘krivda’, je pripeljala to podjetje v tisto zloglasno krizo. Potem je Marchionne prevzel krmilo in po nekaj odmevnih zamenjavah v vrhu stvari postavil na svoje mesto. Zdaj je utihnilo in le še tiste čisto končne številke, ki govorijo o tržnih deležih, je treba popraviti.
Od tu naprej stvari niso več čisto v njegovih rokah; 500, na primer, je vrhunska ponudba, zdaj jo morajo le prodajalci primerno ponuditi kupcem. Kar, vemo, niti najmanj ni lahko. Tudi dober izdelek je treba, še posebej v takšnih razmerah, znati prodati.
Ker se jasno zavedam, da nič ni čisto tako, kot je videti, je vsaka napoved nehvaležna celo za gospodarske analitike. Ampak če je 500 res novi obraz Fiata in če Marchionne ne ‘blefira’, potem bo temnega tunela zdaj zdaj konec. Vsekakor pa, če ne bo kakšnih nepredvidenih pretresov, še v tem desetletju. Če je res tako, jo bo sinusoida zagodla drugim avtomobilskim znamkam. Vsi hkrati ne morejo biti tako uspešni, kot si želijo.
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere