Kolumna: Marko RadmilovičDraga, skrčil sem državo!

13. 11. 2020

Če ne drugače, je pandemija koristna, da se vsake toliko spravimo preverjat samoumevno. Gre pa tako.

Zadnjič sem moral prepotovati državo v pandemijskih pogojih. Opremljen z vsemi dovolilnicami sem se spravil v avto ob običajni uri za tak tip potovanja. In potem sem se na cilju čohal po glavi, ker sem prišel debelo uro pred obveznostjo. Debelo uro, kljub rahlo nadraženemu mehurju. Na cesti nas je bilo nekaj srečnežev z dovoljenji, tu in tam kakšen ilegalec (prepoznaš jih, ker se striktno držijo omejitev) in običajno število kamionov. Ki pa, v odsotnosti osebnega prometa, ne predstavljajo težave. In ko sem brezciljno postopal na najbolj oddaljeni točki domovine ter se nisem mogel usesti niti na kavo, je realnost žepne države udarila na dan v polni meri.

Najprej - zastoji so dobri. Zastoj te zaklene v avto, in ker se razmerje med potjo in časom nekajkrat poveča v korist slednjega, potnik dobi lažni občutek, da so razdalje pri nas daljše, kot so v resnici. Zastoji delajo našo državo veliko! In kot vemo, so zastoji ena redkih stvari, ki jih znotraj prometne politike delamo dobro. Dela na cesti so klasika, nerodnost voznikov pri razvrščanju so folklora, prometna signalizacija je legendarna. Zato smo se vozniki pri načrtovanju poti navadili zastoj vnesti v enačbo, ki se glasi: "Povprečen zastoj je kvadrat poti na enoto časa!"

In potem se zgodi, da zastojev zmanjka. Ceste se osvobodijo cestnih podjetij in redek promet neovirano steče. Najprej je seveda kulturni šok. Pred prvimi predori gorijo zelene luči, pred Celjem izvoz za center ni blokiran, kamion ni obtičal v trojanskih tunelih. V Lukovici ne asfaltirajo dostavnega pasu in največje presenečenje; njeno veličanstvo Ljubljana je sproščena (tako ali drugače!). Vrhnika. Logatec, sama legendarna imena slovenskega zastojarstva odbrzijo mimo kot slab spomin. V daljavi se kaže morje in v Kopru se ustaviš gladko, kot vroč nož zareže v maslo. Nekaj več kot dve uri s postankom - komaj dovolj, da se odvrtijo največje uspešnice Stonsov!

Ampak je skrčena država le prvi del problema - bolje rečeno fenomena. Ko poteče slavno potrdilo, na katerem kraljuje delodajalčev žig, realnost udari na polno. Občinska meja (podeželske občine, seveda) je dan ali dva še zabavna, ko pa postaja vedno večje breme, se človek začne spraševati o smislu. Pa ne le smislu obstoja, temveč smislu posedovanja! Nekateri predmeti postanejo mrtvi in na vrhu tega spiska sta - avtomobil in motorno kolo. Čemu velik del družinskega proračuna usmerjam v ta sicer čudovit preplet kovine, oblikovanja in inženirstva, če zdaj brezmočno čemi na dvorišču ali v garaži. Hočem povedati, da bi v tej situaciji Renault 4, družinski avto iz moje mladosti, več kot zadoščal. Sploh ker nekaterih poti ni več; ni več poti k zdravniku, ni več poti v nakupovalno središče in (hvala bogu) ni več poti do bankomata. Tako sta avtomobil in motorno kolo, ne po svoji krivdi, postala mrtva priroda, in če ne druga, sta v meni zasejala kal dvoma.

Seveda vem, da ne bo trajalo. Da bodo ponovno zastoji in da se nam bo, po treh urah iz Maribora v Ljubljano, zdelo, kako živimo v razsežni državi. Ampak nikoli ne bo več isto. In nikoli več ne bom trdil, kako ne bi zmogel živeti brez avtomobila.

Besedilo: Marko Radmilovič · Foto: