Dušan Lukič: Besede namesto dejanj

Zadnje čase so, tudi zaradi nekaterih tragičnih nesreč, prometna varnost in kazni spet v ospredju zanimanja.

20. 5. 2013

Spet se slišijo klici po pavšalnih dviganjih kazni, spet se na TV pojavljajo tisti, ki v zgodbo vpletajo čustva in so na njihovi podlagi pripravljeni tudi ravnati.

Žalostno dejstvo prometa je, da nesreč ni mogoče povsem preprečiti, a poudarek je na 'nesreč', torej dogodkov, ki so se zgodili po spletu okoliščin, čeprav so vsi vpleteni naredili vse, kar so tisti trenutek zmogli, da bi jih preprečili.

Statistika pač pravi, da še tako dober voznik naredi napako – včasih manjšo, neopazno, včasih večjo. In če se nekaj napak zgodi hkrati, je lahko posledica nesreča. A s tovrstnimi nesrečami se nima smisla ukvarjati, vsaj ne, dokler se zakonodajalec, policija in sodstvo ne spopadejo s tistim delom prometne varnosti, ki je veliko lažje rešljiv.

Problem močno alkoholiziranih (ali 'zadetih') voznikov, na primer. Zakaj alkoholiziranost za volanom nad določeno mejo (recimo 1,2 promila po starem merjenju) še ni kaznivo dejanje, z vsemi posledicami za storilca vred?

Zakaj dolžina prepovedi vožnje ne raste bolj strmo, eksponentno
s težo prekrška in številom ponovitev? Zakaj vožnja kljub prepovedi tudi ni kaznivo dejanje, skupaj z določilom, da se zalotenega v takem primeru tisti hip, brez milosti in možnosti odpustka, pošlje sedet za zapahe? Zakaj ni določila, da se mora (v primeru prometa) prekrškovni ali kazenski postopek začeti v največ dveh tednih (s primerno kratkimi roki za vse strani, da je dokončan v mesecu ali dveh)?

In zakaj, navsezadnje, v Sloveniji še vedno nimamo statistike vzrokov prometnih nesreč? Prave statistike, ne le kljukanja okenca 'neprilagojena hitrost' (ta, o tem sem prepričan, v resnici ni niti blizu prvemu mestu med vzroki za nesreče). Je tako težko skopirati recimo britanski STATS19 (http://bit.ly/11lCz8i)? Brez podatkov o resničnih vzrokih za nesreče je namreč tudi vodenje prometno-varnostne preventive le streljanje v temo.