Priznam: čeprav me v tej državi, ko govorimo o njenem birokratskem aparatu, le težko kaj preseneti (z izjemo nekaj sposobnih in učinkovitih ljudi oziroma služb), sem pred nekaj dnevi pred televizijskim zaslonom obsedel odprtih ust.
Prispevek je govoril o obvoznici pri Šmartnu pri Litiji. Naj za tiste, ki ste zgodbo prezrli, na kratko povzamem: neki čudak je predvidel, da bo njeno vozišče široko le 5,5 metra. Seveda je v zrak skočil župan, seveda so v zrak skočili avtoprevozniki, saj ob 2,6 metra širokem tovornjaku (kar ni posebej široko v svetu tovornjakov) za srečevanje ostane le 30 centimetrov. 10 do roba ceste, 10 med voziloma, 10 do drugega roba ceste. Na obvoznici, na kateri bi morala biti omejitev vsaj 70, če že ne normalnih 90 kilometrov na uro. Tu bo verjetno morala biti 30 ali manj kilometrov na uro, kar je tudi z ekološkega vidika (že za osnovno pamet, ki jo premore vsak osnovnošolec) izjemno sporno.
In potem neki Tomaž Willenpart z direkcije za ceste v kamero mirno pove, da se mu zdi takšna širina povsem primera. Da je po predpisih. Pravzaprav v vsem skupaj ne razumem le nečesa: kako to, da ga novinarka ni povprašala po duševnem zdravju, kako to, da se ni od smeha zvalila po tleh – sploh ko je izjavil še, da je majhna širina ceste ukrep za umirjanje prometa. Pomislite – to, da je cesta tako ozka, da se dva tovornjaka skoraj ne moreta normalno srečati, je poskušal spremeniti v nekaj pozitivnega. Namesto da bi se od sramu zavlekel v najglobljo klet direkcije, se je upal pred kamero delati pametnega.
In ja, ko takšni birokrati tako jasno pokažejo, da svojo službo, predpise in svojo pomembnost postavljajo nad človeška življenja (ali kakovost življenja državljanov, če stvar razširimo še na druga področja delovanja državne birokracije), potem je jasno, zakaj smo tam, kjer smo ...