Lanski razpis za subvencije za nakup električnih avtomobilov je bil, milo rečeno, čuden.
Predvsem v delu, ki je bil namenjen podjetjem, seveda. Pa ne zato, ker je eno uspelo pobrati prav vse subvencije (ne nazadnje je vsa vozila, za katero je dobilo subvencije, tudi v resnici kupilo), ampak zato, ker je bil sam razpis narejen tako, da je to, da subvencij zmanjka nekaj ur po objavi razpisa, sploh mogoče. Računati na to, da ne bo nikogar, ki bi pripravil vso dokumentacijo vnaprej in le počakal na objavo, je seveda nespametno, pa čeprav slovensko poslovno okolje sicer ne slovi ravno po dobro organiziranih podjetjih, ki bi bila česa takega sposobna.
Težava je bila v samem razpisu, pa naj gre za pravne ali fizične osebe. Tisti, ki so ga pripravljali, očitno niti malo ne poznajo avtomobilskega trga, delovanja podjetij ali čisto preproste zdrave kmečke pameti. Le kako naj si drugače razlagamo dejstvo, da razpis sicer pravilno predvideva možnost 'rezervacije' subvencije s predračunom za vozilo (nerealno je namreč pričakovati, da bi kdorkoli avto najprej kupil in potem morda, morda pa tudi ne dobil subvencijo), ne predvideva pa njene časovne omejitve. Namesto da bi bil tisti, ki si 'rezervira' subvencijo s pomočjo predračuna, obvezan avto v enem mesecu tudi plačati (seveda v izogib raznim malverzacijam le pri pooblaščenem prodajalcu), v nasprotnem primeru pa bi se subvencija sprostila, prosilec pa, če bi se mu to zgodilo več kot enkrat na leto, ne bi bil več upravičen do subvencij vsaj še kako leto ali dve, smo prišli do položaja, da so lahko teoretično in praktično subvencije 'razprodane' že uro ali dve po objavi razpisa.
Tu in tam se sicer najde kdo, ki trdi, da subvencije niso potrebne, da so dovolj le ugodnosti, kot sta brezplačno parkiranje v mestu in uporaba pasov za avtobuse, a to je seveda neumnost. Kje pa piše, da električni avtomobili sodijo le v tako velika mesta, da ta imajo pasove za avtobuse. In če si ga kupi nekdo, ki javna parkirišča uporablja čim manj (in čim več javni prevoz) – ga bomo za to kaznovali.
Seveda pa obstaja še veliko bolj elegantna rešitev, ki povsem zaobide tako nepotrebno inštitucijo (ki bi jo ob splošni uveljavitvi tega sistema lahko ukinili), kot je Eko sklad: namesto subvencije lahko država tiste, ki kupijo električni avto (ali drug okolju prijazen izdelek, na primer toplotno črpalko), enostavno oprosti plačila vseh (ali dela) davkov in dajatev. Subvencije bi bile, pa še strošek za plače in stroške na Eko skladu bi privarčevali.
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del