Pred približno mesecem sem imel priložnost opazovati, kako zelo neprijazni in nekulturni vozniki smo Slovenci.
Ko zjutraj zavijam levo na glavno ulico, se moram nemalokrat zriniti skozi kolono. Da bi kdo odstopil prednost? Redko, zelo redko. Ampak okej, človek se navadi. Me pa vsakič znova pogreje, ko opazujem, kako pred prehodom za pešce le nekaj metrov od tega križišča šolarji vsak dan obupano čakajo, da bi jim kdo ustavil. Pred nekaj dnevi sem (medtem ko sem čakal) naštel več kot deset voznikov (po prvi deseterici sem preprosto nehal šteti), ki jim ni niti na rob pameti prišlo, da bi šolarjem ustavili. In stoodstotno sem prepričan, da je bil med njimi vsaj en tak, ki je kakšno minuto ali dve prej svojega šolarja s taistim avtomobilom oddal v nekaj sto metrov oddaljeni osnovni šoli. Res prijazno. Res kulturno.
In tu se zgodba seveda ne neha. Dvopasovnica v mestu, vozilo na desnem pasu. Le zakaj je tako težko zapeljati na prazni levi pas, da se nekdo lahko vključi na desnega? Ugasnjeni možgani ali zloba?
Je tako težko ustaviti pred križiščem, ne pa zapreti poti skozenj vsem drugim? Je tako težko na makadamski cesti zmanjšati hitrost, da pešcem ni treba vdihavati prahu? Je tako težko priznati, da je nekdo pač hitrejši, in se umakniti, ko je za to dovolj prostora? Spustiti na sosednji pas nekoga, ki je to pravilno nakazal s smernikom?
In kar je najbolj žalostno: včasih se takšne stvari pač zgodijo. Nihče ni nezmotljiv. Opravičilo (dovolj bo pomahati z roko) je več kot dovolj. A če se človek zazre v avtomobile, hitro ugotovi, da večinoma ne gre za napake. Saj poznate simptom (ali ste ga že videli ali pa ga imate sami): pogled, zazrt slepo predse, da ne bi bilo treba vzpostaviti očesnega kontakta z voznikom, ki bi potreboval 'uslugo'. Trmasto vztrajanje tudi, ko je videti, da bo počilo – še posebej če je drugi voznik v zelo prestižnem ali zelo slabem avtomobilu. In popolnoma pobesnela reakcija, če drugi voznik premore več trme.
In še najbolj zabavno: prepričan sem (vsaj glede na reakcije 'ljudstva' v komentarjih pod članki na spletu in na spletnih forumih), da so najbolj nekulturni in najbolj podivjani prav tisti, ki najbolj slepo verjamejo, da imajo prav. Da najbolje poznajo pravila in da je vse, kar je treba vedeti o vožnji, le slepo sledenje pravilom. Pa čeprav se na koncu izkaže, da pravila poznajo le v svojem prometno sanjskem svetu. Ne verjamete? Oglejte si dogajanje na katerikoli zožitvi v manj pasov na naših avtocestah. Poleti bo za to dovolj priložnosti.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja