Prometna varnost pri nas se je lani glede na pretekla leta izboljšala, in to ne za malo.
To sta zadovoljno oznanila Igor Velov, v. d. šefa Agencije za varnost prometa, in Igor Kapun, vodja Sektorja prometne policije pri generalni policijski upravi. 108 mrtvih v letu 2014 je v primerjavi z letom 2013 očiten napredek (izboljšanje je kar 13-odstotno, saj smo predlani imeli 125 žrtev), manj je tudi nesreč. Skrbi le podatek o številu hudo poškodovanih, to je zraslo za skoraj 15 odstotkov. Ta podatek pa si lahko razlagamo tudi tako, da je bilo res hudih nesreč več, a je vse sodobnejša avtomobilska tehnika naredila svoje in udeležence obvarovala pred najhujšim.
A če so besede obeh z razlogom zvenele optimistično, je veliko bolj skrb zbujajoče tisto, česar nista povedala. Do mojega vprašanja namreč niti z besedo nista omenila cest. Te so pri nas v katastrofalnem stanju in to, da se med vzroki prometnih nesreč ne pojavljajo, je seveda posledica skrivanja pravih vzrokov. Policisti razlog za nesrečo veliko laže zvalijo na mitsko neprilagojeno hitrost kot na denimo preveliko drsnost ceste. In odgovora na vprašanje, zakaj se policija ne posveti temu problemu, seveda ni bilo.
Žalostno je, da so vozniki tudi, ko ne povzročijo nesreče, kaznovani za skoraj vsak prekršek, ki ga policisti zaznajo, po drugi strani pa za stanje cest, ki je iz metra v meter v očitnem neskladju s tem, kar o njihovem stanju in vzdrževanju določa zakon, ni kaznovan nihče. Šele ko bodo tudi vzdrževalci in upravljavci ter njihove odgovorne osebe, od cestnih podjetij do DRSC, začeli plačevati visoke kazni (in šli za rešetke, ko bo cesta vzrok nesreče s smrtnim izidom), se bo stanje izboljšalo. Brezjajčno jokcanje vodilnih (predvsem na DRSC), da ni denarja (v resnici pa si ga le ne znajo ali ne upajo izboriti), cest namreč ne bo spravilo v varno stanje.
