Dušan Lukič: Kamikaze

Pustimo tokrat uradne statistike ob strani – letos imam občutek, da so motoristi spet podivjali.

1. 7. 2013

Posploševanja sicer ne maram in od nekdaj sem se bolj strinjal s tistimi, ki pravijo, da večina motoristov vozi povsem normalno, vtis pa kvarijo podivjani posamezniki. In od tega, koliko jih je, je seveda odvisno tudi, kako javnost dojema motoriste kot skupino.

Lani se mi je poleg tega zdelo, da se tudi ti divjaki umirjajo, da jih je preprosto manj. Nisem se sicer loteval ugibanj, ali jih je srečala pamet ali Morana, a prepričan sem, da jih je bilo manj.

Letos se stvari (spet gledano povsem subjektivno) obračajo v popolnoma nasprotno smer. Toliko neumnosti, divjanja in ogrožanja soudeležencev v prometu od prehitrih (in preneumnih) motoristov nisem videl že dolgo. Pa ne gre le za voznike športnih cestnih motociklov. Skuteristi, potovalni enduro motocikli, le čoperja letos še nisem videl v položaju, ki so ga morali reševati drugi udeleženci v prometu.

In ker dvomim, da so se motoristi čez zimo poneumili ali pozabili, kako se normalno vozi, si lahko mislim le, da je za vse skupaj kriva kisla pomlad. Lani ob takem času so imeli za sabo že okoli dva meseca normalne vožnje in nekaj tisoč kilometrov. Letos so morali na prve lepe dni (z izjemo kratkega obdobja v začetku pomladi) čakati skoraj do konca junija, vsi neučakani in napeti. In posledice so, ko sedejo na motocikel, seveda primero opazne. Da o tem, da so vse prometnovarnostne kampanje, namenjene motoristom, potekale takrat, ko teh ni bilo na cesti, zdaj pa jih odgovorni ne znajo ponoviti, niti ne govorimo.

Upam le, da se bo kamikaze učinek v tednu ali dveh unesel – sicer nas letos čaka zelo žalostna motociklistična sezona.