In za koga, sem se spraševal petek pred izidom tokratne številke Avto magazina, ko sem opazoval Mirana Stanovnika za volanom Toyotinega Land Cruiserja.
Dan pred tem sva z vrhunskim fotografom Matejem Grošljem, čigar fotografije občasno najdete tudi v Avto magazinu, s Toyoto RAV4 na istem terenu iskala primerne lokacije za fotografiranje. RAV je prilezel skoraj vsepovsod, Matej pa se je pritoževal, da je vse skupaj premalo atraktivno. A naslednji dan, ko je za volan Land Cruiserja, ki ga sicer vozi Dejan Zavec (Matej je vse štiri, torej Zavca, Stanovnika, Land Cruiserja in RAV4 fotografiral za novo številko revije Moja Toyota), sedel Miran, so bile stvari popolnoma drugačne. Avtomobil je bočno visel pod nemogočimi koti in prilezel v klance, ob katerih je Zavec le zmajeval z glavo, še preden je Miran sploh vključil reduktor in zaporo diferenciala – in to na popolnoma cestnih gumah.
Medtem ko je Matej fotografiral, sva se z Miranom pogovarjala o terencih in terenski vožnji. Malo je pogledal okoli sebe in zatrdil, da lahko skoraj kamorkoli na terenu, na katerem smo bili, prileze že RAV4. Land Cruiser pa to stori še precej lahkotneje.
Seveda se ob tem pojavi vprašanje: kakšen je potem teren, ki na rob zmogljivosti pripelje Land Cruiserja in na katerem mehki terenci obupajo? Miran je bil jasen: dokler ne gre za globoko, spolzko blato, sipine, velike skale ali zelo razrite klance, bo povprečen voznik obupal mnogo prej kot mehki terenec, obut v primerne gume. In tisto, kar zmorejo pravi terenci, prenesejo živci (in znanje) le peščice voznikov.
Tudi zato mestnih terencev ne gre gledati postrani. Morda so res videti malce mehkužno, kot bi se hvalili z nečim, česar v resnici ne zmorejo, a videz večinoma vara. Običajno prej odpove voznik ... Mejo tu navadno postavljajo možgani, in ne tehnika.