Novi Citroënov križanec C4 Cactus je morda najbolj vpadljiv zaradi svoje oblike in zaščit na vratih, a v resnici pomeni enega največjih preskokov v avtomobilskem svetu v zadnjem času.
Mislim seveda na njegove merilnike in sistem upravljanja funkcij avtomobila. Poslovili so se analogni merilniki in poslovila se je velika večina klasičnih gumbov (no ja, stekla boste na primer še vedno premikali z njimi). Odslej vladajo LCD-zasloni, po potrebi občutljivi za dotik.
Seveda bo marsikdo pripomnil, da to ni nič novega. Ja, res je. Za dotik občutljivi LCD-zasloni res niso nič novega. Tudi tisti ne, ki so zamenjali klasične merilnike. A do zdaj so bile te rešitve namenjene le najdražjim avtomobilom, pa še tu kot serijska oprema le v res redkih modelih ali le za doplačilo. In medtem ko je C4 Picasso prvi dokazal, da takšni merilniki spadajo tudi v avtomobile, bolj dostopne navadnim smrtnikom (skupaj z upravljanjem funkcij prek drugega, za dotik občutljivega LCD-zaslona), jih C4 Cactus prinaša tudi v avtomobile, ki hočejo biti (tudi) poceni. Ob vseh varčevalnih rešitvah tako za težo kot za ceno, ki so se jih lotili Citroënovi inženirji (med njimi so tudi take bolj vprašljive sorte, kot je nedeljiva zadnja klop), so se vendarle odločili, da v avtomobil, namenjen (predvsem) generaciji, katere življenje se vrti okoli pametnih mobilnikov, seveda spada 'uporabniški vmesnik', ki je tej generaciji domač. Da o tem, da bo na koncu, ko bo treba za prav vse Citroëne naročati skoraj enake LCD-zaslone in ne različnih kompletov analognih merilnikov in kupov različnih stikal, zato pa bo vse skupaj ceneje, niti ne pišem. Očitno (na srečo) ni več daleč čas, ko bomo lahko uporabniki sami (s telefonom, tablico ali računalnikom) oblikovali svoje merilnike in jih nato le prenesli v avtomobil. In v dobi vse večje želje po (poceni) individualizaciji avtomobila je za to res že skrajni čas.