Avtomobilska industrija, tako proizvajalci kot uvozniki in prodajalci, je eden od sektorjev slovenskega gospodarstva, ki v slovenski proračun prispeva največ.
A pri nas zanje pri politiki že dolgo ni prav veliko posluha. Vedno nove in zmedeno predpisane dajatve, opiranje na sumljive ekološke teorije in nedoslednost so tisto, kar zaznamuje odnos vlade (ne le zadnje, tudi tistih pred njo) do avtomobilskega dela gospodarstva.
Kako bi si drugače razlagali dejstvo, da so trošarine za bencin in dizel različne (ko za to ni prav nobenega razloga, če že, bi morale biti tiste na dizel, ki je okoljsko veliko bolj škodljiv, višje). Ali pa to, da letni prispevek za ceste še vedno plačujemo glede na prostornino motorja. Očitno so pristojni dovolj neizobraženi, da še niso slišali za turbomotorje, downsizing, pa da jim preprosto ni jasno tisto, kar je jasno vsakomur, ki ima vsaj malo znanja o avtomobilih: da je prostornina motorja nepomembna. Razen seveda, če je treba (spet) dajati skrito podporo dizlom (pri teh so prostornine seveda manjše, saj gre za motorje, podprte s turbinskim polnilnikom). In namesto da bi spremenili pravilnik o povračilu za ceste in ga vezali na izpuste, namesto da bi spremenili bedasto določilo DMV-ja, ki tega veže le na izpuste CO2, in ne na kombinacijo vseh izpustov, so našli čas in se ukvarjali z oglasi za avtomobile. Ti morajo po novem vsaj 20 odstotkov površine namenjati podatkom o porabi goriva in izpustov. Namesto da bi z vzvodi (davki, prispevki, trošarine), ki jih že ima, pritisnila na kupce, da izbirajo ekološko ustreznejša vozila, bodo iz oglasov naredili neberljive klobase, ki jih nihče ne bo bral ali poslušal. Oči bodo ta del preprosto preskočile.
In povsem za konec: niso si mogli pomagati, da ne bi izrecno zapisali, da mora na vsakem promocijskem gradivu pisati pravljica o globalnem segrevanju. Ja, tudi v vladi (pod uredbo je podpisana kar Bratuškova) verjamejo v pravljice. Pa saj to ste že vedeli, kajne?
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
