Se še spomnite afere, ko je ljubljansko mestno redarstvo kazni pošiljalo tudi dve leti po tem, ko so kršitelje (z radarjem) ujeli pri prekršku?
Ste mislili, da je končana? Ne, ni še, to počnejo še vedno – zdaj skoraj tri leta po tem, ko so se prekrški zgodili. Se spomnite, kje ste bili pred tremi leti na določen dan ob določeni uri? Ste avtomobil vozili vi ali kdo drug (žena, recimo)?
Ja, tako si nekateri v tej državi predstavljajo enakost pred zakonom. Državni organ si lahko za dopis vzame tri leta, tisti, ki dopis dobi, pa mora na trditve v njem (trditve, ki se nanašajo na čas pred tremi leti) odgovoriti v petih dneh.
Da takšno stanje res ni sprejemljivo (navsezadnje bi se lahko zgodilo, da bi tisti, ki bi to početje spodbijal do ustavnega sodišča, tudi dokazal, da ima prav), je zakonodajalec pokazal z novelo zakona o prekrških – po novem (novela stopi v veljavo sredi junija) se bo moral proti tistim, ki bodo storili prekršek in bili pri tem zaloteni s tehničnimi sredstvi in ne bodo obravnavani na kraju prekrška, pregon zaradi tega začeti v najkasneje 30 dneh. Po domače: če vas mestni redarji slikajo, pa vam obvestila o prekršku ne pošljejo v 30 dneh, lahko vse skupaj preprosto vržejo v 'kanto'. Torej: če po 14. juniju dobite domov obvestilo o prekršku, najprej preverite, ali je teh 30 dni morda že poteklo.
A to seveda ni dovolj, zakon bi moral izenačiti roke za državljane (obtožene prekrška) in državne organe. Če ima državni organ 30 dni časa, da začne postopek, mora imeti državljan 30 dni časa za odgovor, državni organ pa nato 30 dni časa, da (recimo prekrškovni organ) razsodi. Vse drugo je nedopustno neenakopravno, še zlasti pri (na primer) prometnih prekrških, kjer že tako velja obrnjeno dokazno breme, torej da mora obdolženi prekrška vzbuditi razumen dvom o tem, da je prekršek storil. Ja, enakost pred zakonom je tudi vprašanje časa – tistega, ki ga ima udeleženec v postopku za izvršitev dejanj, ki jih mora izvršiti.