Ko sva pred približno dvema tednoma s fotografom lepo, umirjeno, po predpisih vozila McLarnovega 12C Spiderja po avstrijski avtocesti, sem se spraševal: čemu?
Čemu bi si človek zaželel tako zmogljiv avtomobil, sploh če ne bi bil kabrio. Razumem tiste, ki si kupijo udoben avtomobil. Ni lepšega, kot da je v kabini tiho, da ni sunkov s ceste, da je avdiosistem vrhunski, da elektronski pomočniki pomagajo pri vožnji (sploh ko gre za daljše poti). Voznik v vožnji ne le da uživa, med njo se skoraj spočije.
Ampak superšportni avtomobili. Okej, če odštejemo Nemčijo: kje lahko res (razen na dirkališču, ki pa ga tudi največji ljubitelji s takim avtomobilom ne obiščejo več kot nekajkrat na leto) preizkusite, ali 12C Spider do 200 kilometrov na uro pospeši v le devetih sekundah? Dobro, do 100 kilometrov na uro še lahko, kaj več pa ne.
Odgovor je preprost: nekateri vozniki tovrstnih avtomobilov so pač bolj divjaške sorte in omejitve pogosto ignorirajo, večina pa jih te prekrši le tu in tam, predvsem bolj na začetku lastništva. Potem potrebe po tem preprosto ne čutijo več ali pa vsaj komajda. Je res tako grozno, če na prazni avtocesti za nekaj sekund poženejo avtomobil malo hitreje?
Če pomislim, kako je bilo tistih nekaj deset kilometrov na avstrijskih cestah, si lahko mislim le, da uživajo tudi v občutku, da bi lahko, če bi hoteli. Lahko v nekaj sekundah pospešili do hitrosti, ki jih 99 odstotkov preostalih avtomobilov ne zmore, peljali skozi ovinek hitreje, kot si večina voznikov sploh predstavlja.
Predvsem pa: če je avtomobil ne le hiter, ampak res dober (in takšnih je zdaj že kar večina), potem ponuja čisto posebne občutke tudi pri povsem legalnih hitrostih. Preprosto daje vedeti, da gre za vrhunski primerek tehnike, ki je odličen ne glede na to, ali se pelje hitro ali počasi. To pa je že dober razlog, da si ga človek omisli, mar ne?
Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del