Zgodovinska zmaga Audija se je glasil naslov marsikaterega medijskega prispevka ob letošnji zmagi Audija na dirki 24 ur Le Mansa.
Seveda, prvič v zgodovini so namreč zmagali s hibridnim dirkalnikom, in to je dosežek, ki ga tako z vidika dirkanja kot z vidika ekologije še dolgo ne bomo pozabili. Tehnologija je delovala, in sicer zanesljivo. Pravzaprav niti ena težava, ki so jo pri Audiju imeli med dirko, ni bila neposredno povezana s hibridnim sistemom.
Težave so imeli z menjalnikom, recimo (a dovolj majhne, da na rezultat niso vplivale), predvsem pa z vozniki, ki so v bokse vedno znova vozili dirkalnike, ki so jim manjkali večji ali manjši kosi. In prav tu so se pri Audiju letos najbolj izkazali.
Hibridna je bila namreč tudi Toyota, in tudi tu je hibridni sistem deloval brez težav. Tudi Japonci so bili hitri, in sicer dovolj, da so na dirki prevzeli vodstvo in vodili, dokler jih neki bedak v Ferrariju moštva AF Corse (tako kot lani Audijev avtomobil) ni poslal s steze v ograjo, ker ni znal uporabljati možganov (in čas bi bil, da organizator ACO moštvu AF Corse za vedno prepove nastop na 24-urni dirki) – razlika pa je nastala v boksih. Tam so bili pri Audiju preprosto nepremagljivi. Avtomobil v ograji, nos odtrgan, eno kolo pa opleta zaradi polomljenih in potrganih obes? Nič hudega, 10, 15 minut popravila in avtomobil je bil videti, kot da se nikoli ni nič zgodilo. In to ne le enkrat – zaloga rezervnih delov je bila videti neizčrpna, mehaniki pa neutrudljivi. Za tiste, ki so opazovali dogajanje v boksih, je bilo to vsaj toliko zanimivo kot dogajanje na stezi. Kako očitno je bilo, da pri Audiju na vztrajnostnih dirkah sodelujejo že leta in leta, pri Toyoti pa so v Le Mans prišli brez ene same opravljene predhodne dirke. Prihodnje leto bodo nevaren tekmec, letos pa se je (znova) izkazalo, da sta dogajanje na stezi in hiter avtomobil le en delček sestavljanke, ki se ji reče vztrajnostne dirke.
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere