Začelo se je bolj za hec kot zares. Moj dober prijatelj, novinar Dnevnika Vito Avguštin, me je že pred časom povabil, da se udeležim nekega ekološkega relija.
Nasmehnil sem se mu v brk – jaz, ki porabim na dirkah vsaj liter visokooktanskega bencina na prevoženi kilometer, jaz, ki tudi pri novinarskih testnih avtomobilih dvignem povprečno porabo vsaj za dva litra – jaz bom tekmoval v ekonomični, ali če vam je ljubše, v ekološki vožnji. Zares dobra šala!
No, iz vljudnosti sem Vitu odgovoril, da se bom eko relija udeležil, in na vse skupaj mirno pozabil. On pa ni. Dva dni pred začetkom Eko rallyja, ki ga je prvič organiziralo Društvo Planet Zemlja, poti nazaj ni bilo.
Jasno, kot avtomobilist in na splošno kot človek, ki težko prebavlja populistične pilule, ekologijo in ekologe sprejmem in podpiram le do določene meje. Ne nasedam prenapihnjenim teorijam globalnega segrevanja, paranoičnim gonjam proti avtomobilom in drugim kontraproduktivnim ekstremizmom. Verjamem pa, da lahko tudi posamezniki prispevamo k čistejšemu in bolj zdravemu okolju.
Gre sicer za dolgotrajen proces, ki ga je treba privzgojiti, in v tem kontekstu se mi zmerne in nevsiljive akcije, ob ustrezni medijski podpori, zdijo zelo primerne. In 1. Eko rally je bil prav to!
Na startu v Trzinu se je zbralo 14 posadk. Itinerar nas je skozi Tuhinjsko dolino, Laško, Celje in Velenje peljal v Logarsko dolino. Za 194 kilometrov dolgo pot do Solčave je bilo treba porabiti čim manj goriva ter priti na cilj v zadanem času.
S sopotnikom, g. Igorjem Trebcem, sva imela nekoliko sreče pri izbiri avtomobila, saj sva dobila novega Volva V50 z zelo gospodarnim 1, 6-litrskim dizelskim motorjem, kasneje pa se je izkazalo, da sva ubrala tudi odlično strategijo. S svojimi občutljivimi živci (ko gre za gospodarno vožnjo) in težko nogo sem raje izbral sovozniški sedež in prevzel vlogo navigatorja ter svetovalca.
Po dooolgi in rahlo dolgočasni vožnji (večkrat me je prijelo, da bi mu povedal, naj že enkrat stopi na plin! ) sva do cilja porabila le osem litrov nafte, oziroma 4, 46 litra na 100 prevoženih kilometrov. Kot pravim, pot v Logarsko je bila tako dolga, da se ta trenutek niti ne spomnim, ali sva se vozila dve in pol ali celo tri ure. Niti ni pomembno. Na moje veliko presenečenje sva – zmagala!
Veliko bolj pomembno od tega je bilo dejstvo, da je vseh 14 posadk (nekateri so vozili avtomobile z bencinskimi motorji, nekateri celo SUV-e) porabilo v povprečju manj kot šest litrov goriva na 100 kilometrov prevožene poti.
Še bolj pomembno pa je bilo, da jim je v Društvu Planet Zemlja uspelo dokazati svojo poanto: sodobna tehnika dovoljuje gospodarno vožnjo z majhnimi izpusti C02, razumen voznik pa ne prispeva le k ekologiji, temveč tudi k varnosti v prometu.
Druga plat eko medalje se je razodela v cinični pripombi enega izmed udeležencev: »Da bi dokazali nekaj, kar že vsi vemo, smo se cel dan vozakali po Sloveniji in pri tem porabili vsaj 140 litrov goriva ter izpustili v ozračje približno štiri kilograme CO2! Ekološko? ! «
P. S.: Avtomobilski šport je na globalni ravni zanemarljiv onesnaževalec okolja. Nasprotno; kot poligon razvoja avtomobilske tehnike prispeva pomemben delež tudi k izboljšavam na področju varnosti in ekologije.
Vladimir Stankovič DD (dirkačev dnevnik)