Ekogume

Popoldne drugega novinarskega dne pariškega avtomobilskega salona sem kot pretepen sedel na Michelinovem prostoru, užival v kepici sladoleda ter pogledoval na veliki zaslon. Bibendum, pa zemeljska krogla, pa številke, pa leta, skratka reklama za znamko (kar ni mišljeno kot kritika), vmes pa tudi podatek, da z gumo Energy prihranite (če se prav spomnim) 0, 2 litra goriva na 100 kilometrov. Pa potem, koliko je to v enem letu pa koliko je to v vseh letih, odkar so te gume na trgu, pa koliko manj je zato ogljikovega dioksida in tako naprej.

Že ves čas, odkar obstajajo, s tovrstnimi ekogumami ne prijateljujem prav posebej: nad nobeno nisem bil posebej navdušen s stališča njenih lastnosti v vožnji.

To se zdi logično: ekoguma mora biti pri kotaljenju tišja in mora vplivati na manjšo porabo, kar pomeni, da mora imeti manjši kotalni upor. Ampak to spet pomeni, da (skoraj zagotovo) v vzdolžni smeri ne zmore prenašati enake količine navora (pri pospeševanju in pri zaviranju) kot klasična guma, pa pri tem namerno preskočim razmišljanje v smeri, da najbrž tudi prečnih sil (torej tistih, ki v praksi pomenijo, kako gume 'držijo' v ovinkih) ne prenaša enako velikih.

Pa mi Michelinov zaslon pokaže dejstvo, ki nasprotuje mojemu razmišljanju: da je ekoguma tudi pri zaviranju učinkovitejša.

Khm . .

Ni pisalo, kateri gumi točno so vzeli za primerjavo, a ta trditev se zdi na malce majavih nogah. Ker: če bolje zavira, zagotovo tudi bolje 'grabi' pri pospeševanju, in če je tako, je boljša od one druge primerjane gume. In če je druga primerjana guma tista klasična guma, ki jo sicer kupujemo te dni, potem se vprašam, čemu sploh potem še navadne, klasične gume, če so ekogume v vsem boljše.

Kar bi rad vprašal tistega inženirja, je, kje ekoguma izgublja v primerjavi s klasično gumo. Če namreč ni kakih revolucionarnih prijemov, velja znani zakon tehnike: če nekje nekaj pridobiš, si to moral nekje drugje vzeti in zato osiromašiti.

Če pa je moje razmišljanje napačno, sem prav vesel za prihodnost oprijema.

Vinko Kernc