Kolumna: Marko Radmilovič - Elektromorgana

Lani sem postal del slovenskega elektrogospodarstva. Bolje rečeno, majhen delček.

15. 6. 2021

Na strehi naše hiše je zasijala ali se zatemnila sončna elektrarna. Rešil sem se odvisnosti od arabskih srednjeveških režimov, kar se tiče kurjave, in kot naslednjo postajo sem si omislil tudi mobilno avtonomijo.

Malo se je sicer zapletlo. Ko sem postal proizvajalec elektrike, sem postal del rešitve za naš planet in del problema za naše elektrogospodarstvo. Elektrogospodarstvenikom že tako ali tako podarjam presežke elektrike, ki jih bo naredila moja streha, a ker sem premajhen, pravijo, da je moj vir nezanesljiv in niso navdušeni nad mano. In posledično ne nad nami, ki postajamo del fotovoltaičnega lobija.

Od državnih električarjev ne dobivamo nobene zahvale ob investiciji. Nobene medalje, je pa res, da država ponuja subvencijo. Ampak slišim, da so te dni ustavili priklope novih elektrarn zaradi nekega birokratskega zapleta. Še sreča, da smo v procesu debirokratizacije.

Kakorkoli: kot rečeno, me greje sončna energija, in ker je elektrarna izredno marljiva, sem začel razmišljati, da bi me sonce še – prevažalo.

Recimo, da imam nekaj več izkušenj z električnimi avtomobili kot povprečen voznik. Še vedno ne toliko in takšnih kot medijski preroki električne mobilnosti, a dovolj, da sem si nabral nekaj tisoč kilometrov v električnih avtomobilih. In izkušnje so v glavnem slabe, tiste ki niso slabe, so pa zabavne.

S tem v mislih sem se začel ozirati po električnem avtomobilu, ki našega gospodinjstva ne le pocenil, temveč tudi rešil dolga, ki smo si ga nabrali pri planetu …

Najprej sem naletel na klasični elektromobilni paradoks. Ne bom uporabljal povsem natančnih podatkov, ampak bruto delež električnih vozil v slovenskem voznem parku še vedno opleta okoli enega odstotka. Na letni ravni in glede na koronahisterijo je odstotek novih registracij sicer nekaj bolj optimističen, ampak desetina novih registracij je za električne avtomobile obljubljena dežela. To je realnost, ki pa, kot je navada, nima nobenega odraza v trženju. Hočem povedati, da nam med avtomobilskimi reklamami vsaka tretja poskuša prodati električno vozilo. In vsaka druga vozilo s takšno ali drugačno izpeljanko hibridnega pogona.

Strokovnjaki za trženje torej vedo nekaj, česar mi ne. Ali je tovarnam resnično mar za zeleni planet (dvomim), ali pa so električna vozila izrazito profitabilna (bolj verjetno), ali pa so se reklamarji naveličali oglaševanja batov in cilindrov.

Kakorkoli, sedel sem za računalnik in se odpravil v supermarket električne mobilnosti. Najprej ugotoviš, da je (kljub oglasom) izbira borna. En segment je nedosegljiv. Oziroma je namenjen najbogatejšemu enemu odstotku svetovne populacije. Drugi segment je nepotreben. Čemu bi imel električni avto, s katerim lahko splezam do Kredarice. Tretji segment je nelogičen – čemu bi imel električni avto, pri katerem je cena baterije ločena od cene preostalega avtomobila …

Ko se tako prebiješ skozi vso to solato, ti ostane le še odštevanje subvencije od zahtevane cene, preračunavanje kilometrov, ki si se jih namenil prevoziti, da na koncu ugotoviš, kako se – ne splača. Čeprav se mi energija brezplačno rojeva na strehi, se računica, ki je omejena z našim – domišljam si zelo povprečnim slovenskim – proračunom, pač ne izide.

Pod črto. Električni avtomobili so še vedno predragi. Ne predragi po kmečko, se pravi nominalno; temveč neprimerljivo dražji od klasično gnane konkurence. Če bi se odločil za nakup danes, bi kupil dražji izdelek, ki ima pri svoji uporabi prav bizarne omejitve. Tudi če v to enačbo vstavim zastonjsko energijo in nižje stroške vzdrževanja, mi moja ziheraška natura nakup odsvetuje. Prvo vprašanje, na katero so hudomušno odgovorile moje avanture z električno gnanimi vozili, se še vedno glasi: »Kje bom polnil, ko ne bo v bližini moje strehe?«

Infrastruktura je še vedno kamenodobna (čeprav se po polžje premika na bolje) in tisti, ki trdijo drugače, naj se z električnim vozilom peljejo do enega konca države in nazaj ter nato popišejo svojo izkušnjo.

Seveda pa ni vse tako črno in v to točko meri tudi moja električna prihodnost. Obstaja trg rabljenih električnih vozil. Niti ne tako majhen trg, na katerem se počasi že pojavljajo električna vozila druge, pa tudi tretje generacije. Električno vozilo, če smo že povprečna slovenska družina, začenjam razumeti kot izključno drugo vozilo, za dnevne poti gospe žene in domače mularije. V tem kontekstu se zna zadeva iziti in o sprejeti odločitvi ter morebitnih zapletih bom spoštovano bralstvo seveda verno obveščal.

Preberite še: