Ni dileme: energija, ne glede na to, kakšne oblike je, stane. Tudi v avtomobilu.
Pri tem gre teorija nekako takole: pri stanju na mestu porabi avtomobil neskončno litrov na 100 kilometrov, kar je osnovni razlog za vse sisteme start-stop; pri pospeševanju (če ne verjamete, glejte merilnik trenutne porabe goriva, če ga le imate v avtomobilu) porabi ogromno; pri zaviranju nabrano energijo mečemo stran (kar je razlog za vse regenerativne sisteme, vse do KERS-a v F1); le pri stalni hitrosti avtomobil porabi zmerno veliko goriva. V praksi se torej kaže: da bi porabili čim manj, peljati čim dlje z enakomerno hitrostjo.
Razloga sta dva. Prvi je osebni, saj je gorivo drago, voznik pa si pretežno želi porabiti (beri: zapraviti) čim manj. Drugi je globalni, saj želimo čim manj onesnažiti naš planetek; za to delno skrbijo naši zakoni in predpisi (dovoljene stopnje onesnaževanja), za delček pa smo odgovorni sami. Upam.
V teh časih je v konkretnem primeru še posebej aktualno iskanje notranjih rezerv, vsi avtomobilisti, ki se zavedamo zgoraj navedenih dejstev, pa to vemo že vse od trenutka, ko smo se pri fiziki učili o prvem Newtonovem zakonu.
A kot kaže, je marsikdo to prešprical ali ni razumel.
Ponovimo še enkrat: vsi iz naštetih razlogov stremimo k temu, da se (če seveda ni 'višjih' razlogov) čim dlje peljemo z enakomerno hitrostjo. Poglejmo nekaj praktičnih primerov.
Semaforji. Okej, zdijo se nekakšno nujno zlo – večinoma zaradi gostote današnjega prometa, vse preveč pa tudi zaradi plašnosti voznikov vključiti se v promet ali prečkati glavno cesto. Okej, naj bo tako. A če se kdaj pa kdaj peljete po mestu ponoči, stojite sami na prazni cesti pri rdeči luči. To je zlahka odpravljivo, samo nekdo mora to narediti.
Pešci. Razlika v ustavljanju človeka in avtomobila je z energetskega stališča ogrooomna. Pešci pešci, se pravi tisti, ki nimajo avtomobila, so pogosto razumni ali pa se avtomobilov bojijo, kar tudi ni narobe. Ne glede na bele črte dajo pogosto prednost avtomobilu. Pešci avtomobilisti, torej tisti, ki v nekem trenutku parkirajo svoj avtomobil in gredo naprej peš, pa so največkrat nesramni; pri prečkanju ceste, še posebej na prehodih, si lagodno vzamejo čas. To je težko odpravljivo; vseh ni mogoče odpeljati k psihologu, še manj pa jih je mogoče uspešno ozdraviti kompleksov.
Avtomobilisti. Pri zeleni luči ne speljejo takoj. Pri zavijanju levo potrebujejo prazno letališko stezo. Pred semaforjem se ustavljajo za dolžino avtomobila pred naslednjim avtomobilom. Vse skupaj vodi v krepko manjšo pretočnost semaforja, posledično pa v daljša stanja na mestu in daljšo vožnjo vsakega posameznika. Velja vedno, še zlasti pa v kritičnih primerih – dež, sneg, prvi šolski dan . . To je težko odpravljivo; delno gre za psihološke težave (kot zgoraj), pretežno pa za pomanjkljivo vozniško znanje in poznavanje zmožnosti avtomobila. Če avtošole to učijo, ga ni policaja, ki bi to kaznoval.
V razmislek, ko boste prihodnjič za volanom ali peš v prometu, pa tudi če ste slučajno zadolženi za prometno signalizacijo.
Vinko Kernc
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol